Hrvaška
Zagreb
Zagreb je glavno in največje mesto Republike Hrvaške, ki kot prestolnica tvori posebno teritorialno upravnopolitično enoto, Mesto Zagreb z 806.000 prebivalci (2019; sámo naselje Zagreb jih ima več kot 700.000), je pa tudi upravno središče istoimenske županije (metropolitansko območje Zagreba z okolico šteje preko milijona ljudi), ki ne vsebuje upravnega območja mesta Zagreba, ga pa skoraj v celoti obkroža (z izjemo dela meje na slemenu Medvednice na severu, kjer Zagreb meji s Krapinsko-zagorsko županijo).
V Zagrebu je največja hrvaška univerza (hrv. Sveučilište u Zagrebu) in več zasebnih univerz (med katerimi je najstarejša Mednarodna univerza Libertas), hrvaška nacionalna akademija HAZU (ustanovljena kot JAZU, katere člani so bili tudi mnogi pomembni Slovenci) ter drugih institucij nacionalnega pomena, kot so galerije (najnovejša pridobitev mesta je Muzej sodobne umetnosti v Novem Zagrebu), nacionalni muzeji, med katerimi je posebno atraktiven Tehnični muzej, Koncertna dvorana Vatroslav Lisinski, Zagrebški velesejem itd.
Mestni predel Kaptol je najpomembnejše hrvaško versko rimskokatoliško središče, kjer je sedež nadškofije in metropolije s kardinalom na čelu, od 1976 deluje v Zagrebu protestantska teološka fakulteta Matija Vlačić - Ilirik, v mestu pa je tudi sedež Zagrebško-Ljubljanske pravoslavne metropolije.
Mesto leži na južnem obrobju gore Medvednice in na jugozahodnem delu Panonske nižine ob reki Savi na nadmorski višini 122 m. Zagreb je ob ob glavni kopenski magistrali med Srednjo Evropo in Malo Azijo, kot tudi ob enem od dovozov iz Panonske nižine do Jadranskega morja. Zaradi bližine slovenske meje in etnično-jezikovne sorodnosti Hrvatov oz. "Ilircev" je bil Zagreb v zgodovini eno najpomembnejših gravitacijaskih središč številnih, tudi pomembnih Slovencev, ki so se vanj za vselej priselili (zlasti konec 19. in v začetku 20. stoletja), ali pa so tam samo študirali oziroma nekaj časa delovali.
Najstarejše naselje v bližini današnjega Zagreba je bilo rimsko mesto Andautonia (danes Šćitarjevo), ki je obstajalo med 1. in 5. stoletjem n. š. Prvi zapisi o mestu segajo v leto 1094, ko je madžarski kralj Ladislav I. ustanovil škofijo. Okoli škofije se je takrat razvilo naselje Kaptol, kjer so živeli predvsem duhovniki, na sosednjem hribu pa se je razvilo utrjeno naselje Gradec (imenovan tudi Grič), kjer so živeli predvsem trgovci in obrtniki. Oba naselja so leta 1242 napadli Tatari. Hrvaški in madžarski kralj Bela IV. je Gradcu v znak hvaležnosti, da mu je nudilo varno zatočišče pred napadi Tatarov, podaril Zlato bulo, kar je mestu zagotovilo samoupravni privilegij znotraj kraljestva in svoj pravosodni sitem.
16. do 18. stol.
Med Kaptolom in svobodnim mestom Gradec je bilo veliko gospodarskih in političnih povezav, toda mesti sta ostali ločeni tudi, ko je Zagreb postal politično središče Hrvaške in Slavonije. Zagreb je postalo glavno mesto banovine leta 1621, ko je vladal ban Nikola IX Frankopan Tržaški. Na povabilo mestne uprave so v Zagreb leta 1606 prišli jezuiti in zgradili prvo gimnazijo, Cerkev sv. Katarine in samostan. Leta 1669 so ustanovili akademijo (predhodnica Univerze v Zagrebu), kjer so poučevali filozofijo, teologijo in pravo. Leta 1776 so se zaradi velikega požara v Varaždinu kraljevi svet, velik del plemstva in visoke upravne, pravosodne ter šolske ustanove preselile v Zagreb.
19. do sredine 20. stol.
V 19. stol. je bil Zagreb središče hrvaškega narodnega preporoda, prav tako pa so v tem času bile ustanovljene številne pomembne kulturne in zgodovinske ustanove (Banski dvori, Glasbena akademija, Matica ilirska, Prva hrvaška hranilnica itd.) Leta 1850 so se Gornji grad, Gradec in še nekaj okoliških naselij združili v Zagreb. To je bilo tudi obdobje, v katerem je Zagreb pridobil veliko novosti in doživel svoj razcvet. Med pomembnejšimi pridobitvami so bile: odprtje prve železniške proge (1862), ki je Zagreb povezala z Zidanim Mostom in Siskom, plinarno (1863), vodovod (1878), prvi tramvaj (1891), elektrarno (1907) in številne mogočne zgradbe, spomenike, parke ter muzeje.
V prvi polovici 20. stol. je prišlo do razširitve mesta Zagreb. Nastale so nove soseske, prebivalstvo pa se je povečalo za 70 %. Leta 1926 je začela oddajati prva radijska postaja v regiji. Med drugo svetovno vojno je bil Zagreb glavno mesto Neodvisne države Hrvaške, ki je bila nacistična marionetna država. Zagreb je v tem obdobju bil priča grozotam režima ustašev, ki so v bližini mesta v koncentracijskih taboriščih ubili na tisoče ljudi. Zagreb so 8. 5. 1945 osvobodili partizani.
Zgodovina po drugi svetovni vojni
Zagreb je bil od leta 1945 do 1990 glavno mesto Socialistične republike Hrvaške, ene izmed šestih socialističnih republik SFRJ. V 50. letih 20. stol. se je začela izgradnja nove stanovanjske soseske na južnem bregu reke Save, ki jo danes poznano kot Novi Zagreb (prvotno se je imenovala Južni Zagreb). Mesto se je zelo razširilo. V mesto so bila vključena naselja Dubrava, Podsused, Jarun, Dubrava, Blato in druge. Južno od Save je bilo izgrajeno mednarodno letališče Pleso (danes Letališče Franjo Tuđman). Leta 1987 je Zagreb gostil poletno univerzijado.
V Zagrebu je bila 25. 6. 1991 razglašena neodvisna država Republika Hrvaška. Med hrvaško osamosvojitveno vojno (1991–1995) je bilo mesto prizorišče nekaj spopadov in raketnih napadov, a se je izognilo večji škodi.
22. marca 2020 približno ob 6.24 je močan potres z epicentrom v bližini mesta zatresel Zagreb in naredil večjo škodo na starejših stavbah. Zrušil se je tudi vrh levega zvonika zagrebške katedrale.
Zagreb je glavno in največje mesto Republike Hrvaške, ki kot prestolnica tvori posebno teritorialno upravnopolitično enoto, Mesto Zagreb z 806.000 prebivalci (2019; sámo naselje Zagreb jih ima več kot 700.000), je pa tudi upravno središče istoimenske županije (metropolitansko območje Zagreba z okolico šteje preko milijona ljudi), ki ne vsebuje upravnega območja mesta Zagreba, ga pa skoraj v celoti obkroža (z izjemo dela meje na slemenu Medvednice na severu, kjer Zagreb meji s Krapinsko-zagorsko županijo).
V Zagrebu je največja hrvaška univerza (hrv. Sveučilište u Zagrebu) in več zasebnih univerz (med katerimi je najstarejša Mednarodna univerza Libertas), hrvaška nacionalna akademija HAZU (ustanovljena kot JAZU, katere člani so bili tudi mnogi pomembni Slovenci) ter drugih institucij nacionalnega pomena, kot so galerije (najnovejša pridobitev mesta je Muzej sodobne umetnosti v Novem Zagrebu), nacionalni muzeji, med katerimi je posebno atraktiven Tehnični muzej, Koncertna dvorana Vatroslav Lisinski, Zagrebški velesejem itd.
Mestni predel Kaptol je najpomembnejše hrvaško versko rimskokatoliško središče, kjer je sedež nadškofije in metropolije s kardinalom na čelu, od 1976 deluje v Zagrebu protestantska teološka fakulteta Matija Vlačić - Ilirik, v mestu pa je tudi sedež Zagrebško-Ljubljanske pravoslavne metropolije.
Mesto leži na južnem obrobju gore Medvednice in na jugozahodnem delu Panonske nižine ob reki Savi na nadmorski višini 122 m. Zagreb je ob ob glavni kopenski magistrali med Srednjo Evropo in Malo Azijo, kot tudi ob enem od dovozov iz Panonske nižine do Jadranskega morja. Zaradi bližine slovenske meje in etnično-jezikovne sorodnosti Hrvatov oz. "Ilircev" je bil Zagreb v zgodovini eno najpomembnejših gravitacijaskih središč številnih, tudi pomembnih Slovencev, ki so se vanj za vselej priselili (zlasti konec 19. in v začetku 20. stoletja), ali pa so tam samo študirali oziroma nekaj časa delovali.
Najstarejše naselje v bližini današnjega Zagreba je bilo rimsko mesto Andautonia (danes Šćitarjevo), ki je obstajalo med 1. in 5. stoletjem n. š. Prvi zapisi o mestu segajo v leto 1094, ko je madžarski kralj Ladislav I. ustanovil škofijo. Okoli škofije se je takrat razvilo naselje Kaptol, kjer so živeli predvsem duhovniki, na sosednjem hribu pa se je razvilo utrjeno naselje Gradec (imenovan tudi Grič), kjer so živeli predvsem trgovci in obrtniki. Oba naselja so leta 1242 napadli Tatari. Hrvaški in madžarski kralj Bela IV. je Gradcu v znak hvaležnosti, da mu je nudilo varno zatočišče pred napadi Tatarov, podaril Zlato bulo, kar je mestu zagotovilo samoupravni privilegij znotraj kraljestva in svoj pravosodni sitem.
16. do 18. stol.
Med Kaptolom in svobodnim mestom Gradec je bilo veliko gospodarskih in političnih povezav, toda mesti sta ostali ločeni tudi, ko je Zagreb postal politično središče Hrvaške in Slavonije. Zagreb je postalo glavno mesto banovine leta 1621, ko je vladal ban Nikola IX Frankopan Tržaški. Na povabilo mestne uprave so v Zagreb leta 1606 prišli jezuiti in zgradili prvo gimnazijo, Cerkev sv. Katarine in samostan. Leta 1669 so ustanovili akademijo (predhodnica Univerze v Zagrebu), kjer so poučevali filozofijo, teologijo in pravo. Leta 1776 so se zaradi velikega požara v Varaždinu kraljevi svet, velik del plemstva in visoke upravne, pravosodne ter šolske ustanove preselile v Zagreb.
19. do sredine 20. stol.
V 19. stol. je bil Zagreb središče hrvaškega narodnega preporoda, prav tako pa so v tem času bile ustanovljene številne pomembne kulturne in zgodovinske ustanove (Banski dvori, Glasbena akademija, Matica ilirska, Prva hrvaška hranilnica itd.) Leta 1850 so se Gornji grad, Gradec in še nekaj okoliških naselij združili v Zagreb. To je bilo tudi obdobje, v katerem je Zagreb pridobil veliko novosti in doživel svoj razcvet. Med pomembnejšimi pridobitvami so bile: odprtje prve železniške proge (1862), ki je Zagreb povezala z Zidanim Mostom in Siskom, plinarno (1863), vodovod (1878), prvi tramvaj (1891), elektrarno (1907) in številne mogočne zgradbe, spomenike, parke ter muzeje.
V prvi polovici 20. stol. je prišlo do razširitve mesta Zagreb. Nastale so nove soseske, prebivalstvo pa se je povečalo za 70 %. Leta 1926 je začela oddajati prva radijska postaja v regiji. Med drugo svetovno vojno je bil Zagreb glavno mesto Neodvisne države Hrvaške, ki je bila nacistična marionetna država. Zagreb je v tem obdobju bil priča grozotam režima ustašev, ki so v bližini mesta v koncentracijskih taboriščih ubili na tisoče ljudi. Zagreb so 8. 5. 1945 osvobodili partizani.
Zgodovina po drugi svetovni vojni
Zagreb je bil od leta 1945 do 1990 glavno mesto Socialistične republike Hrvaške, ene izmed šestih socialističnih republik SFRJ. V 50. letih 20. stol. se je začela izgradnja nove stanovanjske soseske na južnem bregu reke Save, ki jo danes poznano kot Novi Zagreb (prvotno se je imenovala Južni Zagreb). Mesto se je zelo razširilo. V mesto so bila vključena naselja Dubrava, Podsused, Jarun, Dubrava, Blato in druge. Južno od Save je bilo izgrajeno mednarodno letališče Pleso (danes Letališče Franjo Tuđman). Leta 1987 je Zagreb gostil poletno univerzijado.
V Zagrebu je bila 25. 6. 1991 razglašena neodvisna država Republika Hrvaška. Med hrvaško osamosvojitveno vojno (1991–1995) je bilo mesto prizorišče nekaj spopadov in raketnih napadov, a se je izognilo večji škodi.
22. marca 2020 približno ob 6.24 je močan potres z epicentrom v bližini mesta zatresel Zagreb in naredil večjo škodo na starejših stavbah. Zrušil se je tudi vrh levega zvonika zagrebške katedrale.
Bjelovar
Bjelovar – nekoč vojaško mesto, danes mest sira in keksov
Keksi, sir in traktorji
Na razvoj mesta in večanje števila prebivalstva je vplival razvoj železniškega omrežja, na katerega se je priključil tudi Bjelovar. Prvi industrijski obrati so nastali na prehodu iz 19. v 20. stoletje: prvi mlin, tovarna kavnih nadomestkov oziroma cikorije (največja na območju Avstro – Ogrske), predelava mesa, sira, kmetijskega mehanizacije… V času Jugoslavije je bilo menda ravno tu zabeleženega največ goveda v državi, kar se kooperantov oddaje mleka tiče, pa še mesto danes prednjači.
Še dane je Bjelovar precej močan gospodarski center države, predvsem živilsko predelovalne industrije: v Bjelovarju se tako nahaja tovarna sirov Sirela, tovarna keksov in rezin Koestlin, od tu izvira podjetje Pevec z verigo trgovin, podjetje Troha dil izdeluje okna in vrata, Commerce pohištvo, Iveren plošče iverne in furnirne izdelke, Metalind požarna vrata, Mittner manjše traktorje in podobno.
Sicer pa je Moslavina, kot regija, kateri mesto širše pripada, znana še po nafti in zemeljskem plinu, v zadnjem času pa se vse bolj uveljavlja vinogradništvo in sadjarstvo.
Kaj si v Bjelovarju ogledati?
Glavna zanimivost mesta je njegova načrtna, kvadratasta struktura. Mesto ima kvadratasto obliko s pravokotno in simetrično shemo, kjer se v središču nahaja osrednji mestni trg poimenovan po Evgenu Kvaterniku. Trg je nastal v času ustanovitve mesta, vendar je tekom zgodovine večkrat spremenil ime. Osrednji park obdajajo stavbe nekdanje vojaške uprave in stanovanja častnikov – stavba Đurđevca in polka Križevcev, stavba Bjelovarsko-križevaške županije, vojaško poveljstvo, čitalnica in cerkev sv. Terezije Avilske z župnijskim uradom.
Danes je na severni strani trga poslopje Turistične skupnosti, poslovnega parka, poslovnih in gostinskih objektov. Na vzhodni strani so mestni muzej, mestni arhiv, katedrala sv. Terezije Avilske in poslovne stavbe. Na južni strani so radio in uredništvo Bjelovarsko-bilogorskega časopisa Bjelovar , Bjelovarsko gledališče , Narodna knjižnica in čitalnica Petar Preradović ter poslovne stavbe. Na zahodni strani trga je mestna hiša, pošta in pisarna.
Poleg vojakov so se na travi v središču mesta nekoč zbirale krave, preden so jih gnali na pašo v okolico mesta. Trg obdajajo štirje kipi, ki predstavljajo zavetnike posameznih vojaških enot v Bjelovarju:
kip sv. Terezije Avilske iz 1777, kip sv. Jurija in sv. Jelene Križarice iz 1778 in kip sv. Ivana Nepomuka
Sredi trga je nekoč stal vodnjak, blizu so kmetje nekoč prodajali kmetijske pridelke. Leta 1943 pa je bil zgrajen iz marmorja iz otoka Brač glasbeni paviljon, ki naj bi bil največji kamniti paviljon v Evropi.
V parku so postavili spominsko obeležje padlim hrvaškim veteranom z območja in okolice Bjelovarja. Park v sklopu trga je bil pred kratkim nagrajen za najlepši park v celinski Hrvaški. V parku je približno 40 vrst dreves in grmov.
Bjelovarska katedrala je katedrala šele od leta 2009, ko je papež Benedikt XVI ustanovil Bjelovarsko-Križevsko škofijo, za prvega škofa pa dal postaviti Vjekoslava Huzjaka. Prej župna cerkev posvečena sv. Tereziji Avilski je tako postala stolna. V Bjelovarju sta takrat brata Hubert in Ignatius Divisch, Čeha po narodnosti, našla majhno kapelico, zato so se odločili zgraditi cerkev. Cerkev je bila zgrajena leta 1770 , blagoslovljena pa 1772 , na praznik sv. Terezije Avilske, ki je bila španska svetnica in cerkvena učiteljic ter tudi zavetnica avstrijske cesarice Marije Terezije , ki je leta 1756 ustanovila Bjelovar .
Granata: med oboroženim spopadom v Bjelovaru med hrvaško vojsko in JNA je v cerkev zadela granata, ki je 29. septembra 1991 ubila tri ženske. Na sprednji plošči župnijskega urada je bila postavljena spominska plošča umrlim ženskam.
V centru mesta si lahko ogledamo še pravoslavno cerkev sv. Trojice iz 1772 leta z lepimi ikonostasi, sinagogo, ki je od druge svetovne vojne dalje Dom kulture, fontano »Povratak panonskih kitova« in še veliko več.
Mesto tekom leta gosti več dogodkov in festivalo v. Najbolj znani festival je poimenovan po Mariji Tereziji – Terezijana in poteka poleti ter ga spremlja pestro kulturno in zabavno dogajanje. V mesto gostijo še gledališki festival, festival tolkalcev, dneve sira, večer nacionalnih manjšin, božni koncert in advenstno dogajanje in drugo. Zelo dobro obiskano je tudi mestno sejmišče, ki tekom celega leta organizira več odmevnih sejmov.
Bjelovar – nekoč vojaško mesto, danes mest sira in keksov
Keksi, sir in traktorji
Na razvoj mesta in večanje števila prebivalstva je vplival razvoj železniškega omrežja, na katerega se je priključil tudi Bjelovar. Prvi industrijski obrati so nastali na prehodu iz 19. v 20. stoletje: prvi mlin, tovarna kavnih nadomestkov oziroma cikorije (največja na območju Avstro – Ogrske), predelava mesa, sira, kmetijskega mehanizacije… V času Jugoslavije je bilo menda ravno tu zabeleženega največ goveda v državi, kar se kooperantov oddaje mleka tiče, pa še mesto danes prednjači.
Še dane je Bjelovar precej močan gospodarski center države, predvsem živilsko predelovalne industrije: v Bjelovarju se tako nahaja tovarna sirov Sirela, tovarna keksov in rezin Koestlin, od tu izvira podjetje Pevec z verigo trgovin, podjetje Troha dil izdeluje okna in vrata, Commerce pohištvo, Iveren plošče iverne in furnirne izdelke, Metalind požarna vrata, Mittner manjše traktorje in podobno.
Sicer pa je Moslavina, kot regija, kateri mesto širše pripada, znana še po nafti in zemeljskem plinu, v zadnjem času pa se vse bolj uveljavlja vinogradništvo in sadjarstvo.
Kaj si v Bjelovarju ogledati?
Glavna zanimivost mesta je njegova načrtna, kvadratasta struktura. Mesto ima kvadratasto obliko s pravokotno in simetrično shemo, kjer se v središču nahaja osrednji mestni trg poimenovan po Evgenu Kvaterniku. Trg je nastal v času ustanovitve mesta, vendar je tekom zgodovine večkrat spremenil ime. Osrednji park obdajajo stavbe nekdanje vojaške uprave in stanovanja častnikov – stavba Đurđevca in polka Križevcev, stavba Bjelovarsko-križevaške županije, vojaško poveljstvo, čitalnica in cerkev sv. Terezije Avilske z župnijskim uradom.
Danes je na severni strani trga poslopje Turistične skupnosti, poslovnega parka, poslovnih in gostinskih objektov. Na vzhodni strani so mestni muzej, mestni arhiv, katedrala sv. Terezije Avilske in poslovne stavbe. Na južni strani so radio in uredništvo Bjelovarsko-bilogorskega časopisa Bjelovar , Bjelovarsko gledališče , Narodna knjižnica in čitalnica Petar Preradović ter poslovne stavbe. Na zahodni strani trga je mestna hiša, pošta in pisarna.
Poleg vojakov so se na travi v središču mesta nekoč zbirale krave, preden so jih gnali na pašo v okolico mesta. Trg obdajajo štirje kipi, ki predstavljajo zavetnike posameznih vojaških enot v Bjelovarju:
kip sv. Terezije Avilske iz 1777, kip sv. Jurija in sv. Jelene Križarice iz 1778 in kip sv. Ivana Nepomuka
Sredi trga je nekoč stal vodnjak, blizu so kmetje nekoč prodajali kmetijske pridelke. Leta 1943 pa je bil zgrajen iz marmorja iz otoka Brač glasbeni paviljon, ki naj bi bil največji kamniti paviljon v Evropi.
V parku so postavili spominsko obeležje padlim hrvaškim veteranom z območja in okolice Bjelovarja. Park v sklopu trga je bil pred kratkim nagrajen za najlepši park v celinski Hrvaški. V parku je približno 40 vrst dreves in grmov.
Bjelovarska katedrala je katedrala šele od leta 2009, ko je papež Benedikt XVI ustanovil Bjelovarsko-Križevsko škofijo, za prvega škofa pa dal postaviti Vjekoslava Huzjaka. Prej župna cerkev posvečena sv. Tereziji Avilski je tako postala stolna. V Bjelovarju sta takrat brata Hubert in Ignatius Divisch, Čeha po narodnosti, našla majhno kapelico, zato so se odločili zgraditi cerkev. Cerkev je bila zgrajena leta 1770 , blagoslovljena pa 1772 , na praznik sv. Terezije Avilske, ki je bila španska svetnica in cerkvena učiteljic ter tudi zavetnica avstrijske cesarice Marije Terezije , ki je leta 1756 ustanovila Bjelovar .
Granata: med oboroženim spopadom v Bjelovaru med hrvaško vojsko in JNA je v cerkev zadela granata, ki je 29. septembra 1991 ubila tri ženske. Na sprednji plošči župnijskega urada je bila postavljena spominska plošča umrlim ženskam.
V centru mesta si lahko ogledamo še pravoslavno cerkev sv. Trojice iz 1772 leta z lepimi ikonostasi, sinagogo, ki je od druge svetovne vojne dalje Dom kulture, fontano »Povratak panonskih kitova« in še veliko več.
Mesto tekom leta gosti več dogodkov in festivalo v. Najbolj znani festival je poimenovan po Mariji Tereziji – Terezijana in poteka poleti ter ga spremlja pestro kulturno in zabavno dogajanje. V mesto gostijo še gledališki festival, festival tolkalcev, dneve sira, večer nacionalnih manjšin, božni koncert in advenstno dogajanje in drugo. Zelo dobro obiskano je tudi mestno sejmišče, ki tekom celega leta organizira več odmevnih sejmov.
Virovitica
Zgodovina mesta Virovitica
Najstarejša človeška naselja na območju Virovitice se nahajajo v bližnjem gričevnatem zaledju Bilogore. Tu so nedvomno živeli najstarejši paleolitski ljudje, ki so bili lovci ali zbiralci hrane, ki so se iz prostranih krajev selili v gozdna lovišča ob reki Dravi. Pozimi so se odpravili bolj proti zahodu v svoja jamska zavetišča, kjer so čakali, da je zima minila mimo ognja in zbirali zaloge. Starejša paleolitska populacija je razmeroma hitro izginila in jo je nadomestil mlajši in naprednejši neolit. To novejše prebivalstvo se ukvarja izključno s poljedelstvom in živinorejo in biva v prvih stalnih naseljih z majhnimi bivališči v obliki pletenic ali grmov, ki so pogosto napol zakopana v zemljo.
Na območju današnje Virovitice so v prazgodovini živela različna ilirsko-panonska plemena, o katerih danes nekaj vemo izključno iz arheoloških najdb. Prve zanesljive podatke o tamkajšnjih plemenih in naseljih dajejo starodavni geografi. V takratnih panonskih pokrajinah okoli reke Drave so še vedno prevladovali prostrani hrastovi gozdovi in skoraj neprehodna močvirja. V 6. stoletju so sem začeli prihajati Slovani in Avari. Med najpomembnejšimi dogodki, ki so se zgodili v tistem času, je treba omeniti zmago Hrvatov nad Avari in od tega trenutka na celotnem območju savsko-dravskega medrečja, kjer so prevladovali Slovani.
Virovitica dobi magno karto
V zaprtih srednjeveških graščinah so novi naseljenci slabo obnavljali prebivalstvo, zato so ogrsko-hrvaški vladarji skušali ta negativni pojav spremeniti z izdajo pisnih listin, na podlagi katerih so nekatera večja naselja dobila status privilegiranih trgov z ustreznimi svoboščinami. Tako listino je leta 1234 prejela tudi Virovitica. Izdal ga je slavonski vojvoda Koloman, sin kralja Andreja II. in brat Bele IV. Ta listina je Virovitici dala polnopravni status srednjeveškega mesta, v času, ko so imeli številni naši kraji v Slavoniji, tudi Zagreb ne, podobne pravice.
Tako je bila Virovitica v prvi polovici 13. stoletja ne le »magna vila-veliko mesto«, ampak je imela izjemen položaj in pomen tudi na širšem območju Slavonije. Da je temu res tako, kaže dejstvo, da so kralji iz hiše Arpadović v 13. stoletju pogosto živeli v Virovitici in imeli tam svoj sezonski grad. V Virovitici in okolici je imel Koloman II. svoja velika posestva, ki jih je nenehno povečeval.
26. novembra 1242 je kralj Bela IV. v Virovitici izdal znamenito zlato bulo, s katero je Zagreb dobil status svobodnega in kraljevega mesta! Virovitico je pogosto obiskovala kraljica Marija, žena Bele IV. Okoli leta 1247 je postala lastnica in zaščitnica mesta. Zato je 26. oktobra 1248 mestu izdalo podobno listino kot prej, kralja Kolomana II., v kateri so bile ponovljene vse prejšnje pravice in obveznosti virovitiških naseljencev, predpisane pa so bile tudi nekatere novejše norme.
Kako je Virovitica dobila ime?
V latinskih pisnih dokumentih iz 13. stoletja se Virovitica omenja v obliki Wereuce, Wereuche, Veruche ali Verouche, zato se domneva, da se je v jeziku takratnih hrvaških staroselcev izgovarjala kot Verevče. Virovitica je najverjetneje dobila ime po potoku, ki se je spustil iz bližnje Bilogore in je tekel mimo samega naselja. Danes se ta potok imenuje Ođenica. Tako je na primer leta 1508 za frančiškanski samostan v Virovitici v listini rečeno, da obstaja »in opidio Werewcze prope fluvio Werewcze«. Izvor tega hidronima je očitno praslovanski in označuje lastnost te vode kot nemirno in muhasto.
Z ustanovitvijo naselja se je ta hidronim uveljavil kot toponim, ki je pogost po vseh koncih naše države. Na velikem zemljevidu Slavonije iz Laziusa iz leta 1556 je mesto označeno kot Werewcze, ime Virovitica (Virouiticza) pa se prvič pojavlja v Vramčevi kroniki, v nadaljevanju pa se v večini zgodovinskih dokumentov omenja v obliki Werowiticz, Werouitiz ali Verovitiz.
Virovitica v srednjem veku
Kako je izgledala srednjeveška Virovitica, je malo znanega. Celotno mesto je bilo verjetno obdano z zidanimi in lesenimi utrdbami. Po mongolskem vpadu so okoli mesta izkopali zemeljske grape, v katere so odvajali vodo iz potoka Verevče. Središče naselja je bil grad z vojaško posadko. V središču mesta je bila župnijska cerkev sv. Kozme in Damjana, znotraj mestnega obzidja pa sta bila dva samostanska samostana. Frančiškane je v Virovitico pripeljala kraljica Marija med letoma 1250 in 1270, dominikance pa je kasneje sprejela kraljica Elizabeta. Virovitiška županija (comitatus de Wereuche) je izrecno omenjena leta 1275 v listini kraljice Elizabete. Območje Virovitiške županije se je v srednjem veku pogosto spreminjalo, zato je težko določiti njegove razvojne stopnje.
Kmečki upor v Donji Bukovici
Manj znano je, da je imela tudi Virovitica svoje kmečke upore. Prvi po vrsti je bil kmečki upor v Donji Bukovici, leta 1479. Namreč, »spodbujeni od hudiča«, je tako trdilo cerkveno sodišče, so konec marca 1479 kmetje Donje Bukovice pod vodstvom Matije Banovića so napadli pavlinski samostan sv. Benedikt. Vlomili so in vlomili ključavnice na samostanskih vratih, pretepli menihe in grozili, da bodo samostan požgali. Vendar tega niso storili. Zakaj so to storili, ni jasno. Nekateri zapisi kažejo, da so se vaščani in samostan več let prepirali o nekem gozdu, torej so bratje trdili, da so jim kmetje skupaj z donjobukovškim kaštelanom povzročali različno škodo.
Po napadu so pavlini tožili vaščane na cerkvenem sodišču v Čazmi, ki jih je trikrat pozvalo k odzivu, a se ni nihče odzval. 25. maja 1479 so bili »svetniki« v odsotnosti obsojeni na izgnanstvo, prekleti in razglašeni za »hudičeve sinove«. Izobčenje je potekalo z obsežno slovesnostjo, ki naj bi prestrašila tako izobčence kot vernike. Nobenemu verniku ni bilo dovoljeno »govoriti, prebivati, jesti, piti, sedeti, hoditi, stati ali priti v stik s hudičevimi sinovi«. V bivališču izgnancev so morali prekiniti vse cerkvene obrede, razen krsta novorojenčkov. Sprava pavlinov in "svetogrstvo" je bila ustanovljena 8. januarja 1480. Pavlini so se odrekli odškodninskim zahtevkom, kmetje pa so se odpovedali zahtevkom do samostana.
Turki
Požeški sandžak-begov ulama je 30. julija 1552 z močnejšo vojsko obkolil Virovitico. Mesto naj bi branilo 50 haramov, a ko je videlo veliko premoč turške vojske, se je mesto brez boja vdalo. Tako je Virovitica leta 1552 prešla pod turško oblast. V poznem 16. stoletju so Turki začeli naseljevati svoje privržence in privržence. Večina teh novih priseljencev je bila dinarskih Vlahov, veliko pa je bilo tudi pravih etničnih Srbov. Številne srednjeveške vasi so nenadoma izginile in niso bile nikoli obnovljene. Namesto tega se pojavijo nove, ki se ohranjajo do danes. Pravoslavni priseljenci na območju Virovitice so bili cerkveno podrejeni svojemu škofu, ki je imel sedež v samostanu Duzluk pri Orahovici in je imel naziv požeški metropolit.
Preostalo katoliško prebivalstvo je ostalo brez verskih voditeljev, ker so bili tukaj odnosi med katoliško cerkvijo in turško oblastjo popolnoma prekinjeni. Virovitico že več kot 120 let naseljujejo predvsem Turki in muslimani. Starejše mestne stavbe so preuredili za svoje potrebe, ostale pa preprosto porušili. Tako je Virovitica ob koncu 16. stoletja dobila tipično podobo turškega mesta. Konec turške oblasti na Virovitiškem se je začel 13. julija 1684, ko je vojska generala Leslieja obkolila Virovitico. Turkom je v pogajanjih uspelo dobiti zagotovilo, da bodo lahko prosto šli v Bosno predati mesto. V Virovitici je bilo takrat okoli 300 janičarjev in okoli 1000 Turkov z ženskami in otroki. Ko so se podali proti Bosni, jih je pri Brestovcu pričakala krajiška vojska in jih pobila. Po osvoboditvi Virovitice pred Turki so bila kmalu osvobojena mesta Sopje, Voćin in Slatina. Do leta 1687 je bila vsa zahodna Slavonija v rokah krajiške vojske, od takrat pa se je tu začelo novo obdobje.
Novejša zgodovina
Razvoj Virovitice in njenih okrožij je bil v prvi polovici 18. stoletja zelo počasen. Da bi spodbudil gospodarski napredek tega dela Podravine, je kralj Karel VI začel prodajati zemljo tujim plemičem. Ko je prišla na oblast Marija Terezija, je Virovitiška graščina prešla v posest fevdalca Marka Pejačevića, preko njegovih potomcev pa ga je nasledil grof Josip Pejačević. Pejačević je dal izsušiti močvirje Rogovac in zasaditi velike sadovnjake, gojil je ribe v urejenih ribnikih, ustanovil urejene vinograde in naselil številna do takrat zapuščena virovitiška mesta. Prizadevanja Josipa Pejačevića za izboljšanje Virovitiškega dvorca so po njegovi smrti nadaljevali njegovi sinovi in vnuki. Antun Pejačević, sin Josipov, je živel v Virovitici v starem obnovljenem naselju, ki ga je ob koncu življenja dal porušiti in na njegovem mestu začel graditi nov grad. Leta 1804 je ta grad dokončal njegov sin, ki se je imenoval tudi Antun.
Do takrat so vsi Pejačevići stalno živeli v Virovitici, nato pa so vse pogosteje zapuščali Virovitico, živeli večinoma na Dunaju. Leta 1841 je bil grad prodan knežji družini Schaumburg-Lippe, ki je preuredila Pejačevićev grad, dozidala prvo nadstropje in celotnemu gradu dala današnjo neoklasicistični videz. Nato je bil zasajen park okoli gradu. Pejačevićev grad in park se še vedno nahajata v središču Virovitice in sodita v kategorijo najlepših kulturno-zgodovinskih znamenitosti tega območja, na kar so Virovitičani še posebej ponosni. Danes je park priljubljeno zbirališče Virovitičanov, željnih počitnic v naravi. Vsebuje impozantna drevesa, stara med 150 in 180 let, nekatera pa tudi več kot 200 let. Park okoli gradu je zaščiten kot naravni spomenik (spomenik vrtne arhitekture – park) in vsebuje 88 rastlinskih vrst.
Zgodovina mesta Virovitica
Najstarejša človeška naselja na območju Virovitice se nahajajo v bližnjem gričevnatem zaledju Bilogore. Tu so nedvomno živeli najstarejši paleolitski ljudje, ki so bili lovci ali zbiralci hrane, ki so se iz prostranih krajev selili v gozdna lovišča ob reki Dravi. Pozimi so se odpravili bolj proti zahodu v svoja jamska zavetišča, kjer so čakali, da je zima minila mimo ognja in zbirali zaloge. Starejša paleolitska populacija je razmeroma hitro izginila in jo je nadomestil mlajši in naprednejši neolit. To novejše prebivalstvo se ukvarja izključno s poljedelstvom in živinorejo in biva v prvih stalnih naseljih z majhnimi bivališči v obliki pletenic ali grmov, ki so pogosto napol zakopana v zemljo.
Na območju današnje Virovitice so v prazgodovini živela različna ilirsko-panonska plemena, o katerih danes nekaj vemo izključno iz arheoloških najdb. Prve zanesljive podatke o tamkajšnjih plemenih in naseljih dajejo starodavni geografi. V takratnih panonskih pokrajinah okoli reke Drave so še vedno prevladovali prostrani hrastovi gozdovi in skoraj neprehodna močvirja. V 6. stoletju so sem začeli prihajati Slovani in Avari. Med najpomembnejšimi dogodki, ki so se zgodili v tistem času, je treba omeniti zmago Hrvatov nad Avari in od tega trenutka na celotnem območju savsko-dravskega medrečja, kjer so prevladovali Slovani.
Virovitica dobi magno karto
V zaprtih srednjeveških graščinah so novi naseljenci slabo obnavljali prebivalstvo, zato so ogrsko-hrvaški vladarji skušali ta negativni pojav spremeniti z izdajo pisnih listin, na podlagi katerih so nekatera večja naselja dobila status privilegiranih trgov z ustreznimi svoboščinami. Tako listino je leta 1234 prejela tudi Virovitica. Izdal ga je slavonski vojvoda Koloman, sin kralja Andreja II. in brat Bele IV. Ta listina je Virovitici dala polnopravni status srednjeveškega mesta, v času, ko so imeli številni naši kraji v Slavoniji, tudi Zagreb ne, podobne pravice.
Tako je bila Virovitica v prvi polovici 13. stoletja ne le »magna vila-veliko mesto«, ampak je imela izjemen položaj in pomen tudi na širšem območju Slavonije. Da je temu res tako, kaže dejstvo, da so kralji iz hiše Arpadović v 13. stoletju pogosto živeli v Virovitici in imeli tam svoj sezonski grad. V Virovitici in okolici je imel Koloman II. svoja velika posestva, ki jih je nenehno povečeval.
26. novembra 1242 je kralj Bela IV. v Virovitici izdal znamenito zlato bulo, s katero je Zagreb dobil status svobodnega in kraljevega mesta! Virovitico je pogosto obiskovala kraljica Marija, žena Bele IV. Okoli leta 1247 je postala lastnica in zaščitnica mesta. Zato je 26. oktobra 1248 mestu izdalo podobno listino kot prej, kralja Kolomana II., v kateri so bile ponovljene vse prejšnje pravice in obveznosti virovitiških naseljencev, predpisane pa so bile tudi nekatere novejše norme.
Kako je Virovitica dobila ime?
V latinskih pisnih dokumentih iz 13. stoletja se Virovitica omenja v obliki Wereuce, Wereuche, Veruche ali Verouche, zato se domneva, da se je v jeziku takratnih hrvaških staroselcev izgovarjala kot Verevče. Virovitica je najverjetneje dobila ime po potoku, ki se je spustil iz bližnje Bilogore in je tekel mimo samega naselja. Danes se ta potok imenuje Ođenica. Tako je na primer leta 1508 za frančiškanski samostan v Virovitici v listini rečeno, da obstaja »in opidio Werewcze prope fluvio Werewcze«. Izvor tega hidronima je očitno praslovanski in označuje lastnost te vode kot nemirno in muhasto.
Z ustanovitvijo naselja se je ta hidronim uveljavil kot toponim, ki je pogost po vseh koncih naše države. Na velikem zemljevidu Slavonije iz Laziusa iz leta 1556 je mesto označeno kot Werewcze, ime Virovitica (Virouiticza) pa se prvič pojavlja v Vramčevi kroniki, v nadaljevanju pa se v večini zgodovinskih dokumentov omenja v obliki Werowiticz, Werouitiz ali Verovitiz.
Virovitica v srednjem veku
Kako je izgledala srednjeveška Virovitica, je malo znanega. Celotno mesto je bilo verjetno obdano z zidanimi in lesenimi utrdbami. Po mongolskem vpadu so okoli mesta izkopali zemeljske grape, v katere so odvajali vodo iz potoka Verevče. Središče naselja je bil grad z vojaško posadko. V središču mesta je bila župnijska cerkev sv. Kozme in Damjana, znotraj mestnega obzidja pa sta bila dva samostanska samostana. Frančiškane je v Virovitico pripeljala kraljica Marija med letoma 1250 in 1270, dominikance pa je kasneje sprejela kraljica Elizabeta. Virovitiška županija (comitatus de Wereuche) je izrecno omenjena leta 1275 v listini kraljice Elizabete. Območje Virovitiške županije se je v srednjem veku pogosto spreminjalo, zato je težko določiti njegove razvojne stopnje.
Kmečki upor v Donji Bukovici
Manj znano je, da je imela tudi Virovitica svoje kmečke upore. Prvi po vrsti je bil kmečki upor v Donji Bukovici, leta 1479. Namreč, »spodbujeni od hudiča«, je tako trdilo cerkveno sodišče, so konec marca 1479 kmetje Donje Bukovice pod vodstvom Matije Banovića so napadli pavlinski samostan sv. Benedikt. Vlomili so in vlomili ključavnice na samostanskih vratih, pretepli menihe in grozili, da bodo samostan požgali. Vendar tega niso storili. Zakaj so to storili, ni jasno. Nekateri zapisi kažejo, da so se vaščani in samostan več let prepirali o nekem gozdu, torej so bratje trdili, da so jim kmetje skupaj z donjobukovškim kaštelanom povzročali različno škodo.
Po napadu so pavlini tožili vaščane na cerkvenem sodišču v Čazmi, ki jih je trikrat pozvalo k odzivu, a se ni nihče odzval. 25. maja 1479 so bili »svetniki« v odsotnosti obsojeni na izgnanstvo, prekleti in razglašeni za »hudičeve sinove«. Izobčenje je potekalo z obsežno slovesnostjo, ki naj bi prestrašila tako izobčence kot vernike. Nobenemu verniku ni bilo dovoljeno »govoriti, prebivati, jesti, piti, sedeti, hoditi, stati ali priti v stik s hudičevimi sinovi«. V bivališču izgnancev so morali prekiniti vse cerkvene obrede, razen krsta novorojenčkov. Sprava pavlinov in "svetogrstvo" je bila ustanovljena 8. januarja 1480. Pavlini so se odrekli odškodninskim zahtevkom, kmetje pa so se odpovedali zahtevkom do samostana.
Turki
Požeški sandžak-begov ulama je 30. julija 1552 z močnejšo vojsko obkolil Virovitico. Mesto naj bi branilo 50 haramov, a ko je videlo veliko premoč turške vojske, se je mesto brez boja vdalo. Tako je Virovitica leta 1552 prešla pod turško oblast. V poznem 16. stoletju so Turki začeli naseljevati svoje privržence in privržence. Večina teh novih priseljencev je bila dinarskih Vlahov, veliko pa je bilo tudi pravih etničnih Srbov. Številne srednjeveške vasi so nenadoma izginile in niso bile nikoli obnovljene. Namesto tega se pojavijo nove, ki se ohranjajo do danes. Pravoslavni priseljenci na območju Virovitice so bili cerkveno podrejeni svojemu škofu, ki je imel sedež v samostanu Duzluk pri Orahovici in je imel naziv požeški metropolit.
Preostalo katoliško prebivalstvo je ostalo brez verskih voditeljev, ker so bili tukaj odnosi med katoliško cerkvijo in turško oblastjo popolnoma prekinjeni. Virovitico že več kot 120 let naseljujejo predvsem Turki in muslimani. Starejše mestne stavbe so preuredili za svoje potrebe, ostale pa preprosto porušili. Tako je Virovitica ob koncu 16. stoletja dobila tipično podobo turškega mesta. Konec turške oblasti na Virovitiškem se je začel 13. julija 1684, ko je vojska generala Leslieja obkolila Virovitico. Turkom je v pogajanjih uspelo dobiti zagotovilo, da bodo lahko prosto šli v Bosno predati mesto. V Virovitici je bilo takrat okoli 300 janičarjev in okoli 1000 Turkov z ženskami in otroki. Ko so se podali proti Bosni, jih je pri Brestovcu pričakala krajiška vojska in jih pobila. Po osvoboditvi Virovitice pred Turki so bila kmalu osvobojena mesta Sopje, Voćin in Slatina. Do leta 1687 je bila vsa zahodna Slavonija v rokah krajiške vojske, od takrat pa se je tu začelo novo obdobje.
Novejša zgodovina
Razvoj Virovitice in njenih okrožij je bil v prvi polovici 18. stoletja zelo počasen. Da bi spodbudil gospodarski napredek tega dela Podravine, je kralj Karel VI začel prodajati zemljo tujim plemičem. Ko je prišla na oblast Marija Terezija, je Virovitiška graščina prešla v posest fevdalca Marka Pejačevića, preko njegovih potomcev pa ga je nasledil grof Josip Pejačević. Pejačević je dal izsušiti močvirje Rogovac in zasaditi velike sadovnjake, gojil je ribe v urejenih ribnikih, ustanovil urejene vinograde in naselil številna do takrat zapuščena virovitiška mesta. Prizadevanja Josipa Pejačevića za izboljšanje Virovitiškega dvorca so po njegovi smrti nadaljevali njegovi sinovi in vnuki. Antun Pejačević, sin Josipov, je živel v Virovitici v starem obnovljenem naselju, ki ga je ob koncu življenja dal porušiti in na njegovem mestu začel graditi nov grad. Leta 1804 je ta grad dokončal njegov sin, ki se je imenoval tudi Antun.
Do takrat so vsi Pejačevići stalno živeli v Virovitici, nato pa so vse pogosteje zapuščali Virovitico, živeli večinoma na Dunaju. Leta 1841 je bil grad prodan knežji družini Schaumburg-Lippe, ki je preuredila Pejačevićev grad, dozidala prvo nadstropje in celotnemu gradu dala današnjo neoklasicistični videz. Nato je bil zasajen park okoli gradu. Pejačevićev grad in park se še vedno nahajata v središču Virovitice in sodita v kategorijo najlepših kulturno-zgodovinskih znamenitosti tega območja, na kar so Virovitičani še posebej ponosni. Danes je park priljubljeno zbirališče Virovitičanov, željnih počitnic v naravi. Vsebuje impozantna drevesa, stara med 150 in 180 let, nekatera pa tudi več kot 200 let. Park okoli gradu je zaščiten kot naravni spomenik (spomenik vrtne arhitekture – park) in vsebuje 88 rastlinskih vrst.
Donji Miholjac
Donji Miholjac je mesto na Hrvaškem ob meji z Madžarsko, ki upravno spada pod Osiješko-baranjsko županijo.
Ko govorimo o zgodovini Donjega Miholjca, je treba poudariti, da so ugodne življenjske razmere, kot sta reki Drava in Karašica, predvsem visok južni breg Drave, peščene sipine in rahle usedline, omogočile zgodnjo poselitev tega območja. O tem pričajo starejše arheološke najdbe, pa tudi številna nova arheološka najdišča, odkrita od 16.3. 1992. Najstarejša pričevanja po materialnih in zgodovinskih virih, torej arheološke najdbe in sledovi, govorijo o sledovih življenja panonskega plemena ANDIANTESA iz predrimskega obdobja. Ptolemejev zemljevid iz začetka druge polovice 2. stoletja beleži kraj MARINIANA, današnji Donji Miholjac. O Donjem Miholjcu pisno pričuje listina parlamenta v ALBAREGIJA iz leta 1057, ki govori o gradnji cerkve "v čast sv. Mihaela". Okoli cerkve se je postopoma razvilo naselje sv. Mihaela.
V 13. stoletju je bila napisana listina o obsegu graščine OSUVAK, ki vključuje naselje Sveti Mihael. 16. stoletje je bilo čas grozovitih turških vpadov in padca pod turško oblast. Precej se je spremenila narodnostna in verska sestava prebivalstva, leta 1721 pa tudi način življenja, gospodarstvo itd. KARLO VI je podaril baronu Petru Antunu Hilleprandtu von Prandauu graščino Valpovo, torej posest Valpovo in Donji Miholjac.
Petrov sin Josip Ignjac je skrbel za šolstvo in preuredil sodstvo. Leta 1805 je zgradil novo šolsko poslopje. Karlo, Jožefov sin, je dobil miholjaški del graščine, vendar ga posestvo ni zanimalo in je živel na Dunaju. Skrb za graščino Miholjac je prepustil bratu Gustavu. Posestvo Miholjac podeduje Gustavova hči Štefanija, ki se je poročila z madžarskim grofom Đurom Majlatom von Szekhelyjem. Leta 1689 je bil opravljen prvi popis. Donji Miholjac je imel takrat 51 hiš.
Leta 1818 je družina Prandau zgradila stavbo, ki nam jo poznamo kot Stari grad, za katero je bil park. Leta 1872 je bil v parku zgrajen rastlinjak. Leta 1901 so tu potekali manevri v navzočnosti kralja Frančiška I. Ob tej priložnosti je Ladislav Majlath dal zgraditi Novi grad.
Ker je bil grof Majlath madžarski državljan in po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ni mogel dobiti državljanstva, je januarja 1923 prodal svoje premoženje. Grad je prešel v roke Philippa in Adolfa Schlezingerja, ki sta leta 1941 kot Juda morala zapustiti državo pred nemško okupacijo. Družina Majlath je bila potrjena pokroviteljica šolstva, sodelovanje pri gradnji cest in gradnji opekarne. Leta 1824 je družina Prandau prevzela pokroviteljstvo nad izobraževanjem. Leta 1835 je baron Gustav Prandau ustanovil prvo glasbeno šolo. Leta 1856 je bila zgrajena nova šola, leta 1898 pa se je začela gradnja dekliške šole. Leta 1913 je bila odprta vajeniška šola, leta 1921 pa je bila ustanovljena Višja javna šola, ki se od leta 1924 imenuje Državna šola.
Kmetijstvo je doživelo napredek po letu 1797, ko se je začela regulacija reke Drave. Promet naj bi pridobil na kakovosti z gradnjo mostu na Dravi v letih 1906-1908. let. Takrat je bil tudi Donji Miholjac po železnici povezan s Pečom, ker je bil most odprt za promet 23. maja 1908. let. Ta most je bil porušen leta 1941. Ta nov, sedanji most je bil zgrajen leta 1974, vendar samo za cestni promet. Revitalizacija Donjega Miholjca se je začela leta 1972, potem ko se je začelo izkoriščanje nafte in zemeljskega plina v Beničancih. Po popisu prebivalstva iz leta 1991 je takratna občina Donji Miholjac imela 20.365 prebivalcev, več kot 90-odstotno je bilo hrvaško prebivalstvo.
Donji Miholjac je mesto na Hrvaškem ob meji z Madžarsko, ki upravno spada pod Osiješko-baranjsko županijo.
Ko govorimo o zgodovini Donjega Miholjca, je treba poudariti, da so ugodne življenjske razmere, kot sta reki Drava in Karašica, predvsem visok južni breg Drave, peščene sipine in rahle usedline, omogočile zgodnjo poselitev tega območja. O tem pričajo starejše arheološke najdbe, pa tudi številna nova arheološka najdišča, odkrita od 16.3. 1992. Najstarejša pričevanja po materialnih in zgodovinskih virih, torej arheološke najdbe in sledovi, govorijo o sledovih življenja panonskega plemena ANDIANTESA iz predrimskega obdobja. Ptolemejev zemljevid iz začetka druge polovice 2. stoletja beleži kraj MARINIANA, današnji Donji Miholjac. O Donjem Miholjcu pisno pričuje listina parlamenta v ALBAREGIJA iz leta 1057, ki govori o gradnji cerkve "v čast sv. Mihaela". Okoli cerkve se je postopoma razvilo naselje sv. Mihaela.
V 13. stoletju je bila napisana listina o obsegu graščine OSUVAK, ki vključuje naselje Sveti Mihael. 16. stoletje je bilo čas grozovitih turških vpadov in padca pod turško oblast. Precej se je spremenila narodnostna in verska sestava prebivalstva, leta 1721 pa tudi način življenja, gospodarstvo itd. KARLO VI je podaril baronu Petru Antunu Hilleprandtu von Prandauu graščino Valpovo, torej posest Valpovo in Donji Miholjac.
Petrov sin Josip Ignjac je skrbel za šolstvo in preuredil sodstvo. Leta 1805 je zgradil novo šolsko poslopje. Karlo, Jožefov sin, je dobil miholjaški del graščine, vendar ga posestvo ni zanimalo in je živel na Dunaju. Skrb za graščino Miholjac je prepustil bratu Gustavu. Posestvo Miholjac podeduje Gustavova hči Štefanija, ki se je poročila z madžarskim grofom Đurom Majlatom von Szekhelyjem. Leta 1689 je bil opravljen prvi popis. Donji Miholjac je imel takrat 51 hiš.
Leta 1818 je družina Prandau zgradila stavbo, ki nam jo poznamo kot Stari grad, za katero je bil park. Leta 1872 je bil v parku zgrajen rastlinjak. Leta 1901 so tu potekali manevri v navzočnosti kralja Frančiška I. Ob tej priložnosti je Ladislav Majlath dal zgraditi Novi grad.
Ker je bil grof Majlath madžarski državljan in po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ni mogel dobiti državljanstva, je januarja 1923 prodal svoje premoženje. Grad je prešel v roke Philippa in Adolfa Schlezingerja, ki sta leta 1941 kot Juda morala zapustiti državo pred nemško okupacijo. Družina Majlath je bila potrjena pokroviteljica šolstva, sodelovanje pri gradnji cest in gradnji opekarne. Leta 1824 je družina Prandau prevzela pokroviteljstvo nad izobraževanjem. Leta 1835 je baron Gustav Prandau ustanovil prvo glasbeno šolo. Leta 1856 je bila zgrajena nova šola, leta 1898 pa se je začela gradnja dekliške šole. Leta 1913 je bila odprta vajeniška šola, leta 1921 pa je bila ustanovljena Višja javna šola, ki se od leta 1924 imenuje Državna šola.
Kmetijstvo je doživelo napredek po letu 1797, ko se je začela regulacija reke Drave. Promet naj bi pridobil na kakovosti z gradnjo mostu na Dravi v letih 1906-1908. let. Takrat je bil tudi Donji Miholjac po železnici povezan s Pečom, ker je bil most odprt za promet 23. maja 1908. let. Ta most je bil porušen leta 1941. Ta nov, sedanji most je bil zgrajen leta 1974, vendar samo za cestni promet. Revitalizacija Donjega Miholjca se je začela leta 1972, potem ko se je začelo izkoriščanje nafte in zemeljskega plina v Beničancih. Po popisu prebivalstva iz leta 1991 je takratna občina Donji Miholjac imela 20.365 prebivalcev, več kot 90-odstotno je bilo hrvaško prebivalstvo.
Osijek
Osijek (nekoč Osek, Osik) je četrto največje mesto na Hrvaškem. Je središče Osiješko-baranjske županije in največje mesto v Slavoniji. Leta 2011 je mesto imelo 84 104 prebivalce, mestna občina skupaj z okoliškimi naselji pa 108 048. Je tudi sedež Univerze Josipa Juraja Strossmayerja (od 1975) in sekundarni sedež Đakovsko-Osiješke rimskokatoliške nadškofije (od 2008).
Leži na obali Drave, okoli 15 km pred njenim izlivom v Donavo. Je pristanišče ter kulturno in industrijsko središče Slavonije. Mesto je zgrajeno na kraju, kjer so pri arheoloških izkopavanjih našli ostanke iz bronaste dobe in neolitika. V 2. stoletju področje današnjega Osijeka postane rimska kolonija Mursa. Sedaj ga med drugimi mestnimi naselji sestavljajo Gornji grad, Tvrđa in Donji grad, ki so se najprej razvijali vsak za sebe, leta 1786 pa povezali v eno občino. Med pomembnimi znamenitostmi je treba omeniti dele Tvrđe (starega osiješkega gradu), stara poslopja in cerkev Svetega Petra i Pavla ter bogat muzej. Osijek je zelo pomembno prometno križišče za vse smeri. V bližini se nahaja letališče Osijek.
Kaj ponuja Osijek turistu? Najprej je treba omeniti Tvrđu, zgodovinsko jedro mesta (to so »ostanki« nekdanje osiješke trdnjave). Konkatedralo sv. Petra in Pavla. Prekrasne trge in zgradbe. Kar 17 cvetočih parkov. Ob Dravi teče eno izmed najdaljših evropskih mestnih sprehajališč. Enega izmed najlepših mostov za pešce na svetu. Muzeje (nasploh kulturo). Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na ljudi, prečudovite Slavonce. Zasipali nas bodo z nenarejeno gostoljubnostjo, »pitali z odlično, mastno hrano« in nam točili nove in nove kozarce vina. Ampak gremo lepo počasi, najprej spoznajmo samo mesto Osijek, seveda, s poudarkom na številnih večjih ali manjših turističnih znamenitostih.Kakor je razvidno iz samega naslova, je Osijek upravno, industrijsko in kulturno središče tega območja. Bogata preteklost Osijeka je za seboj pustila pestro kulturno-zgodovinsko dediščino, ki je zelo »dobra osnova za zmeraj več dobrega turizma«.
V Osijeku, četrtem po velikosti hrvaškem mestu (po Zagrebu, Splitu in Reki), so prebivalci Osijeka ponosni tudi na dejstvo, da imajo v mestu kar 17 parkov, 394 tisoč kvadratnih metrov zelenih površin, kar jih uvršča na sam vrh v celotni državi.V samem mestu, ki je nastalo na 90-ih metrih nadmorske višine, živi okrog 80 tisoč prebivalcev, s satelitskimi naselji pa ta številka naraste čez 100 tisoč. Čeprav Osijek ni več tako »gospodarsko močan« kot je bil nekoč (mnogi so ga klicali hrvaški Manchester), so mnogi zaposleni v nekaterih večjih, tudi Slovencem znanih, podjetjih: Saponia, Kandit, Tovarna sladkorja Osijek, Osječka pivovara. Zadnja leta Osijek muči brezposelnost, mnogo Slavoncev se zato odpravi »s trebuhom za kruhom« v bogatejše zahodno ležeče evropske države.
Osijek je tudi dokaj pomembno prometno središče. Leži ob Dravi (ta se v Donavo izliva po dobrih dvajsetih kilometrih, »ko steče mimo Osijeka«), skozi Osijek teče železniška proga, ima pa tudi letališče. Osijek se nahaja na mednarodnem prometnem koridorju Budimpešta-Sarajevo-Ploče. Drugače pa je Osijek enostavno dostopen tudi slovenskim obiskovalcem, saj do njega vodi avtocesta A5, t.i. Slavonika. Osijek je administrativno razdeljen med naslednjimi mestnimi naselji (objavljamo originalna imena): Tvrđa, Gornji grad, Donji grad, Novi grad, Industrijska četvrt, Retfala in Jug II. Turistom najbolj zanima sta Tvrđa in Gornji grad (grad je mesto po hrvaško), kjer se »skriva« večina turističnih atrakcij mesta Osijeka. Pojdimo lepo po vrsti in se sprehodimo med njimi.
1. Tvrđa.
Osijek je že od rimskih časov imel pomembno vlogo prometnega vozlišča. Prvič je bil pisno omenjen leta 1196 kot “Eszek”, od koder izvira tudi dandanašnje poimenovanje prebivalcev Osijeka – Esekeri. Malo mestece je takrat zasedlo natanko tisto območje, kjer je bila pozneje zgrajena trdnjava.Osijek je s prihodom Turkov postal eno ključnih mest na pomembni prometni poti od Istanbula do Budimpešte; od tod so Turki začeli svoja osvajanja globlje v srednjo Evropo. Ker je bilo jasno, kako pomembno je imeti na tem območju močno vojaško bazo, so se Turki odločili zgraditi močno trdnjavo, v kateri bodo ostali do svojega končnega poraza leta 1687.
Zmagovalni Avstrijci so se leta 1712, po vzoru nizozemskih utrdb, lotili prenove in sprememb turške vojaške trdnjave. V nekaj desetletjih trdnjava zmeraj bolj izgublja svoj »vojaški pomen« (v stoletjih razvoja mesta se poruši tudi večina obrambnega obzidja), nastane pa baročni grad – trdnjava, Tvrđa, ki postane osnovno in zgodovinsko jedro mesta Osijeka.
O Tvrđi se bomo podrobneje razpisali v enem izmed prihodnjih tekstov, sedaj bomo le našteli nekatere turistom najbolj zanimive »točke«, ki jih najdemo v tem starem delu Osijeka. Na osrednjem trgu Tvrđe, trgu svetoga Trojstva (Trg svete Trojice), izstopajo palača Slavonske Generalkomande (danes je tam rektorat univerze Josipa Jurja Strossmayera), zgradba Glavne straže (nekoč je tam imela svoje prostore mestna straža, danes je v njej arheološki del Muzeja Slavonije, ter kužno znamenje (iz leta 1729) na samem trgu, ki ga obkrožajo tudi številne lepe baročne hiše.
V Tvrđi sta bili zgrajeni tudi dve cerkvi: župnijska cerkev svetega Mihovila (iz leta 1748) in pa frančiškanska cerkev svetega Križa (iz leta 1732). Za konec sprehoda po Tvrđi omenimo še znamenita Vodena vrata (ime so dobila, ker se »odpirajo« proti reki Dravi ter zelo dobro ohranjen Eugenijev bastijon (izbočen stolp, branik), ki je dolgo služil tudi kot »shramba za vodo – ti.i. vodotoranj«.
2. Konkatedrala svetega Petra in Pavla
Idejo o postavitvi mogočnejše cerkve (na tem prostoru je že stala manj ugledna »gornjogradska župnijska cerkev«) je bila prvič javno izpostavljena že leta 1866. Šele leta 1892 je bil razpisan arhitekturni natečaj, na katerem je zmagal nemški arhitekt Franz Langenberg. Leta 1894 so porušili staro in začeli z gradnjo nove cerkve. Štiri leta kasneje je bil dokončan zunanji, temnordeč del cerkve (porabili so 3 milijone in pol opek).
Leta 1900 je cerkev ob uradnem »odprtju« blagoslovil škof Josip Juraj Strossmayer, ki je bil ena najpomembnejših in najvplivnejših hrvaških osebnosti 19. stoletja. Konkatedrala (wikipedija: konkatedrala ali sostolnica je cerkev, ki ima enako dostojanstvo in enake pravice kot stolnica, vendar je hierarhično pod njo), je bila po uradnih zapisih dokončana šele leta 1942, torej med drugo svetovno vojno, ko je s slikanjem fresk končal vodilni hrvaški slikar tistega obdobja, Mirko Rački.
Skupna površina triladijske cerkve znaša 1062 kvadratnih metrov, med mašo je lahko v njej prisotnih okrog 3.000 ljudi. Najvišji cerkveni stolp meri 90 metrov v višino, kar pomeni, da je izven Zagreba to najvišja cerkev na Hrvaškem. V cerkvi zvonijo štirje zvonovi, najtežji pa tehta 2.598 kilogramov.
Med zadnjo, torej hrvaško osamosvojitveno, vojno je srbski agresor s projektili konkatedralo «Svetog Petra i Pavla«, ki je zelo podobna cerkvi iz nemškega Koelna, zadel več kot 100-krat, kljub temu pa so bogoslužja opravljali »skorajda popolnoma po urniku«.
3. Nekatere ostale (manjše) zanimivosti in turistične atrakcije
– Ulica Evropska avenija je znana po svojih secesijskih« palačah (med njimi je verjetno najbolj znana »poštna palača«). Na tej ulici lahko obiščemo tudi zgradbo, v kateri se nahaja Muzej likovne umetnosti.
– Južno od starega mesta so postavili trgovsko-kulturni center z imenom Eurodom. Visok je 65 metrov ter je ob že omenjeni konkatedrali in ob hotelu Osijek (62 metrov) na drugem mestu med najvišjimi zgradbami v Osijeku. Tik ob Eurodomu je postavljena »žalostna kapelica«, ki je ime dobila po nesrečnima zaljubljencema. Osiješki »Romeo« je žrtvoval svoje življenje, da bi zaščitil ugled svoje »nežne simpatije«.
– V srcu »Gornjega grada« najdemo novi arhitekturno zanimivi stavbi: kino Urania (iz leta 1912) in kino Europa (iz leta 1940).
– Eden izmed največjih simbolov Osijeka je Most mladosti. Ta most, ki je namenjen le pešcem, so Slavonci zgradili leta 1980, je pa izredno priljubljen med mladimi zaljubljenci.
V neposredni bližini mostu se lahko popotnik ustavi ob velikem, kamnitem vodnjaku, ki ga je leta 1903 mestu Osijek podarila družina Pejačević.
– Če vam bo domačin rekel, »dobimo se pri slonu«, potem vedite, da se morate odpraviti v neposredno bližino konkatedrale. Kamnit slonček je umeščen na pročelje zgradbe, ki je postavljena na robu trga dr. Ante Starčevića. Trg je najbolj priljubljeno zbirališče v mestu, na trgu pa se organizirajo številne prireditve, tudi novoletna mestna zabava.
– V samem središču se sprehodimo še do enega trga, Trga svobode. Na njem stoji verjetno najbolj znana trgovska hiša, Supermarket iz leta 1967. Ljubitelji umetnosti pa bomo v Osijeku uživali tudi ob radovednih pogledih na postavljen kip Sprehajalec (Šetač) umetnika Augusta Cesarca.
– Če se bomo v Osijeku znašli sredi poletne vročine, potem vedite, da se lahko odpravite v osvežilni živalski vrt. Pot do tja si lahko popestrite, če se boste čez reko popeljali s splavom (deluje od leta 1916). Splav, ki ga v Osijeku popularno imenujejo »kompa«, vozi čez vodo v 20-minutnih intervalih.
– Ko pa bodo temperature vendarle previsoke za pohajkovanje po številnih sprehajališčih, promenadah po Osijeku, mestu na Dravi, se lahko odpravite na atraktivno kopanje. Največje in najbolj obiskano dravsko kopališče so zgradili leta 1965, Osiječani so ga poimenovali brazilsko, Copacabana oz. ljubkovalno in krajše »Kopika«.
– Bomo kaj pozabili našteti? Zagotovo! Ne bomo pa pozabili omeniti kipa »Mačkamame«, ki stoji pred nekdanjo vilo baronice Pauline Hermann, prve zaščitnice živali na Hrvaškem. In nikakor ne smemo pozabiti na več kot 50 kilometrov kolesarskih poti po mestu Osijeku, ki z Mariborom (še enim mestom ob Dravi) »prijateljuje« že od leta 1995.
– Osijek se s ponosom spominja tudi zadnje hrvaške vojne, »Domovinskog rata« iz leta 1991. Zato so v spomin marsikatere zgradbe pustili »poškodovane od agresorskih, srbskih granat«. T.i. »ranjene zgradbe« so nemi opomnik brezmiselnega sovraštva med narodi. Tudi napis »Osijek – nepokoreni grad« (Osijek – neuklonljivo mesto), ki ga je dan po okupaciji Vukovarja na zidu ob robu mesta ustvaril hrvaški domoljub Predrag Sušac, je močno sporočilo kljubovanja mnogo močnejšemu sovražniku.
– Skorajda nujno pa se moramo odpraviti še do ene »vojne inštalacije«, do spomenika »crvenom fiči« (rdeči »fiček«). Ta »vojna inštalacija« z znamenitim avtom fiat 500, je spomin na 27. junij 1991, ko je hrabri meščan Branko Breškič, s svojim rdečim vozilom skušal ustaviti divjanje tankov agresorske jugoslovanske armade po ulicah Osijeka.
4. Hrana in pijača ter – seveda – ljudje
V Osijeku, pa tudi drugod po Slavoniji ter Baranji seveda, se dobro je. Ob dobri, odlični hrani vam bodo Osiječani (mix: Hrvati, Nemci, Madžari, Židi, Srbi) rade volje ponudili svoja vina (ali pa domače Osječko pivo). Lahko bi rekli, da v mestu Osijek, ki slovi kot »mini Dunaj«, zlahka doživimo nostalgičen habsburški ambient, prijazno »dunajsko šolo«, toda na popolnoma umirjen slavonski način (pravijo, da v Osijeku še psi počasi lajajo).
O teh »skuliranih« ljudeh, pa o številnih kulturnih prireditvah, različnih zabavno/športnih mestnih manifestacijah ter ure dolgih večerno/nočnih zabavah, pa se razpišem kdaj drugič. Mogoče takrat, ko se vrnem iz Osijeka, šarmantnega mesta ob Dravi ...
Osijek (nekoč Osek, Osik) je četrto največje mesto na Hrvaškem. Je središče Osiješko-baranjske županije in največje mesto v Slavoniji. Leta 2011 je mesto imelo 84 104 prebivalce, mestna občina skupaj z okoliškimi naselji pa 108 048. Je tudi sedež Univerze Josipa Juraja Strossmayerja (od 1975) in sekundarni sedež Đakovsko-Osiješke rimskokatoliške nadškofije (od 2008).
Leži na obali Drave, okoli 15 km pred njenim izlivom v Donavo. Je pristanišče ter kulturno in industrijsko središče Slavonije. Mesto je zgrajeno na kraju, kjer so pri arheoloških izkopavanjih našli ostanke iz bronaste dobe in neolitika. V 2. stoletju področje današnjega Osijeka postane rimska kolonija Mursa. Sedaj ga med drugimi mestnimi naselji sestavljajo Gornji grad, Tvrđa in Donji grad, ki so se najprej razvijali vsak za sebe, leta 1786 pa povezali v eno občino. Med pomembnimi znamenitostmi je treba omeniti dele Tvrđe (starega osiješkega gradu), stara poslopja in cerkev Svetega Petra i Pavla ter bogat muzej. Osijek je zelo pomembno prometno križišče za vse smeri. V bližini se nahaja letališče Osijek.
Kaj ponuja Osijek turistu? Najprej je treba omeniti Tvrđu, zgodovinsko jedro mesta (to so »ostanki« nekdanje osiješke trdnjave). Konkatedralo sv. Petra in Pavla. Prekrasne trge in zgradbe. Kar 17 cvetočih parkov. Ob Dravi teče eno izmed najdaljših evropskih mestnih sprehajališč. Enega izmed najlepših mostov za pešce na svetu. Muzeje (nasploh kulturo). Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na ljudi, prečudovite Slavonce. Zasipali nas bodo z nenarejeno gostoljubnostjo, »pitali z odlično, mastno hrano« in nam točili nove in nove kozarce vina. Ampak gremo lepo počasi, najprej spoznajmo samo mesto Osijek, seveda, s poudarkom na številnih večjih ali manjših turističnih znamenitostih.Kakor je razvidno iz samega naslova, je Osijek upravno, industrijsko in kulturno središče tega območja. Bogata preteklost Osijeka je za seboj pustila pestro kulturno-zgodovinsko dediščino, ki je zelo »dobra osnova za zmeraj več dobrega turizma«.
V Osijeku, četrtem po velikosti hrvaškem mestu (po Zagrebu, Splitu in Reki), so prebivalci Osijeka ponosni tudi na dejstvo, da imajo v mestu kar 17 parkov, 394 tisoč kvadratnih metrov zelenih površin, kar jih uvršča na sam vrh v celotni državi.V samem mestu, ki je nastalo na 90-ih metrih nadmorske višine, živi okrog 80 tisoč prebivalcev, s satelitskimi naselji pa ta številka naraste čez 100 tisoč. Čeprav Osijek ni več tako »gospodarsko močan« kot je bil nekoč (mnogi so ga klicali hrvaški Manchester), so mnogi zaposleni v nekaterih večjih, tudi Slovencem znanih, podjetjih: Saponia, Kandit, Tovarna sladkorja Osijek, Osječka pivovara. Zadnja leta Osijek muči brezposelnost, mnogo Slavoncev se zato odpravi »s trebuhom za kruhom« v bogatejše zahodno ležeče evropske države.
Osijek je tudi dokaj pomembno prometno središče. Leži ob Dravi (ta se v Donavo izliva po dobrih dvajsetih kilometrih, »ko steče mimo Osijeka«), skozi Osijek teče železniška proga, ima pa tudi letališče. Osijek se nahaja na mednarodnem prometnem koridorju Budimpešta-Sarajevo-Ploče. Drugače pa je Osijek enostavno dostopen tudi slovenskim obiskovalcem, saj do njega vodi avtocesta A5, t.i. Slavonika. Osijek je administrativno razdeljen med naslednjimi mestnimi naselji (objavljamo originalna imena): Tvrđa, Gornji grad, Donji grad, Novi grad, Industrijska četvrt, Retfala in Jug II. Turistom najbolj zanima sta Tvrđa in Gornji grad (grad je mesto po hrvaško), kjer se »skriva« večina turističnih atrakcij mesta Osijeka. Pojdimo lepo po vrsti in se sprehodimo med njimi.
1. Tvrđa.
Osijek je že od rimskih časov imel pomembno vlogo prometnega vozlišča. Prvič je bil pisno omenjen leta 1196 kot “Eszek”, od koder izvira tudi dandanašnje poimenovanje prebivalcev Osijeka – Esekeri. Malo mestece je takrat zasedlo natanko tisto območje, kjer je bila pozneje zgrajena trdnjava.Osijek je s prihodom Turkov postal eno ključnih mest na pomembni prometni poti od Istanbula do Budimpešte; od tod so Turki začeli svoja osvajanja globlje v srednjo Evropo. Ker je bilo jasno, kako pomembno je imeti na tem območju močno vojaško bazo, so se Turki odločili zgraditi močno trdnjavo, v kateri bodo ostali do svojega končnega poraza leta 1687.
Zmagovalni Avstrijci so se leta 1712, po vzoru nizozemskih utrdb, lotili prenove in sprememb turške vojaške trdnjave. V nekaj desetletjih trdnjava zmeraj bolj izgublja svoj »vojaški pomen« (v stoletjih razvoja mesta se poruši tudi večina obrambnega obzidja), nastane pa baročni grad – trdnjava, Tvrđa, ki postane osnovno in zgodovinsko jedro mesta Osijeka.
O Tvrđi se bomo podrobneje razpisali v enem izmed prihodnjih tekstov, sedaj bomo le našteli nekatere turistom najbolj zanimive »točke«, ki jih najdemo v tem starem delu Osijeka. Na osrednjem trgu Tvrđe, trgu svetoga Trojstva (Trg svete Trojice), izstopajo palača Slavonske Generalkomande (danes je tam rektorat univerze Josipa Jurja Strossmayera), zgradba Glavne straže (nekoč je tam imela svoje prostore mestna straža, danes je v njej arheološki del Muzeja Slavonije, ter kužno znamenje (iz leta 1729) na samem trgu, ki ga obkrožajo tudi številne lepe baročne hiše.
V Tvrđi sta bili zgrajeni tudi dve cerkvi: župnijska cerkev svetega Mihovila (iz leta 1748) in pa frančiškanska cerkev svetega Križa (iz leta 1732). Za konec sprehoda po Tvrđi omenimo še znamenita Vodena vrata (ime so dobila, ker se »odpirajo« proti reki Dravi ter zelo dobro ohranjen Eugenijev bastijon (izbočen stolp, branik), ki je dolgo služil tudi kot »shramba za vodo – ti.i. vodotoranj«.
2. Konkatedrala svetega Petra in Pavla
Idejo o postavitvi mogočnejše cerkve (na tem prostoru je že stala manj ugledna »gornjogradska župnijska cerkev«) je bila prvič javno izpostavljena že leta 1866. Šele leta 1892 je bil razpisan arhitekturni natečaj, na katerem je zmagal nemški arhitekt Franz Langenberg. Leta 1894 so porušili staro in začeli z gradnjo nove cerkve. Štiri leta kasneje je bil dokončan zunanji, temnordeč del cerkve (porabili so 3 milijone in pol opek).
Leta 1900 je cerkev ob uradnem »odprtju« blagoslovil škof Josip Juraj Strossmayer, ki je bil ena najpomembnejših in najvplivnejših hrvaških osebnosti 19. stoletja. Konkatedrala (wikipedija: konkatedrala ali sostolnica je cerkev, ki ima enako dostojanstvo in enake pravice kot stolnica, vendar je hierarhično pod njo), je bila po uradnih zapisih dokončana šele leta 1942, torej med drugo svetovno vojno, ko je s slikanjem fresk končal vodilni hrvaški slikar tistega obdobja, Mirko Rački.
Skupna površina triladijske cerkve znaša 1062 kvadratnih metrov, med mašo je lahko v njej prisotnih okrog 3.000 ljudi. Najvišji cerkveni stolp meri 90 metrov v višino, kar pomeni, da je izven Zagreba to najvišja cerkev na Hrvaškem. V cerkvi zvonijo štirje zvonovi, najtežji pa tehta 2.598 kilogramov.
Med zadnjo, torej hrvaško osamosvojitveno, vojno je srbski agresor s projektili konkatedralo «Svetog Petra i Pavla«, ki je zelo podobna cerkvi iz nemškega Koelna, zadel več kot 100-krat, kljub temu pa so bogoslužja opravljali »skorajda popolnoma po urniku«.
3. Nekatere ostale (manjše) zanimivosti in turistične atrakcije
– Ulica Evropska avenija je znana po svojih secesijskih« palačah (med njimi je verjetno najbolj znana »poštna palača«). Na tej ulici lahko obiščemo tudi zgradbo, v kateri se nahaja Muzej likovne umetnosti.
– Južno od starega mesta so postavili trgovsko-kulturni center z imenom Eurodom. Visok je 65 metrov ter je ob že omenjeni konkatedrali in ob hotelu Osijek (62 metrov) na drugem mestu med najvišjimi zgradbami v Osijeku. Tik ob Eurodomu je postavljena »žalostna kapelica«, ki je ime dobila po nesrečnima zaljubljencema. Osiješki »Romeo« je žrtvoval svoje življenje, da bi zaščitil ugled svoje »nežne simpatije«.
– V srcu »Gornjega grada« najdemo novi arhitekturno zanimivi stavbi: kino Urania (iz leta 1912) in kino Europa (iz leta 1940).
– Eden izmed največjih simbolov Osijeka je Most mladosti. Ta most, ki je namenjen le pešcem, so Slavonci zgradili leta 1980, je pa izredno priljubljen med mladimi zaljubljenci.
V neposredni bližini mostu se lahko popotnik ustavi ob velikem, kamnitem vodnjaku, ki ga je leta 1903 mestu Osijek podarila družina Pejačević.
– Če vam bo domačin rekel, »dobimo se pri slonu«, potem vedite, da se morate odpraviti v neposredno bližino konkatedrale. Kamnit slonček je umeščen na pročelje zgradbe, ki je postavljena na robu trga dr. Ante Starčevića. Trg je najbolj priljubljeno zbirališče v mestu, na trgu pa se organizirajo številne prireditve, tudi novoletna mestna zabava.
– V samem središču se sprehodimo še do enega trga, Trga svobode. Na njem stoji verjetno najbolj znana trgovska hiša, Supermarket iz leta 1967. Ljubitelji umetnosti pa bomo v Osijeku uživali tudi ob radovednih pogledih na postavljen kip Sprehajalec (Šetač) umetnika Augusta Cesarca.
– Če se bomo v Osijeku znašli sredi poletne vročine, potem vedite, da se lahko odpravite v osvežilni živalski vrt. Pot do tja si lahko popestrite, če se boste čez reko popeljali s splavom (deluje od leta 1916). Splav, ki ga v Osijeku popularno imenujejo »kompa«, vozi čez vodo v 20-minutnih intervalih.
– Ko pa bodo temperature vendarle previsoke za pohajkovanje po številnih sprehajališčih, promenadah po Osijeku, mestu na Dravi, se lahko odpravite na atraktivno kopanje. Največje in najbolj obiskano dravsko kopališče so zgradili leta 1965, Osiječani so ga poimenovali brazilsko, Copacabana oz. ljubkovalno in krajše »Kopika«.
– Bomo kaj pozabili našteti? Zagotovo! Ne bomo pa pozabili omeniti kipa »Mačkamame«, ki stoji pred nekdanjo vilo baronice Pauline Hermann, prve zaščitnice živali na Hrvaškem. In nikakor ne smemo pozabiti na več kot 50 kilometrov kolesarskih poti po mestu Osijeku, ki z Mariborom (še enim mestom ob Dravi) »prijateljuje« že od leta 1995.
– Osijek se s ponosom spominja tudi zadnje hrvaške vojne, »Domovinskog rata« iz leta 1991. Zato so v spomin marsikatere zgradbe pustili »poškodovane od agresorskih, srbskih granat«. T.i. »ranjene zgradbe« so nemi opomnik brezmiselnega sovraštva med narodi. Tudi napis »Osijek – nepokoreni grad« (Osijek – neuklonljivo mesto), ki ga je dan po okupaciji Vukovarja na zidu ob robu mesta ustvaril hrvaški domoljub Predrag Sušac, je močno sporočilo kljubovanja mnogo močnejšemu sovražniku.
– Skorajda nujno pa se moramo odpraviti še do ene »vojne inštalacije«, do spomenika »crvenom fiči« (rdeči »fiček«). Ta »vojna inštalacija« z znamenitim avtom fiat 500, je spomin na 27. junij 1991, ko je hrabri meščan Branko Breškič, s svojim rdečim vozilom skušal ustaviti divjanje tankov agresorske jugoslovanske armade po ulicah Osijeka.
4. Hrana in pijača ter – seveda – ljudje
V Osijeku, pa tudi drugod po Slavoniji ter Baranji seveda, se dobro je. Ob dobri, odlični hrani vam bodo Osiječani (mix: Hrvati, Nemci, Madžari, Židi, Srbi) rade volje ponudili svoja vina (ali pa domače Osječko pivo). Lahko bi rekli, da v mestu Osijek, ki slovi kot »mini Dunaj«, zlahka doživimo nostalgičen habsburški ambient, prijazno »dunajsko šolo«, toda na popolnoma umirjen slavonski način (pravijo, da v Osijeku še psi počasi lajajo).
O teh »skuliranih« ljudeh, pa o številnih kulturnih prireditvah, različnih zabavno/športnih mestnih manifestacijah ter ure dolgih večerno/nočnih zabavah, pa se razpišem kdaj drugič. Mogoče takrat, ko se vrnem iz Osijeka, šarmantnega mesta ob Dravi ...