Srbija
Bačka Palanka
Bačka Palanka (izvirno srbsko Бачка Паланка, slovaško Báčska Palanka, madžarsko Palánka, nemško Plankenburg) je naselje v Srbiji, ki je središče istoimenske občine; slednja pa je del Južnobačkega upravnega okraja; je pristaniško mesto, ki leži na levem bregu reke Donave.
Ime mesta v srbščini pomeni "mesto v Bački". Sama beseda "palanka" izvira iz turškega jezika. To besedo so prevzeli tudi Srbi in se v srbskem jeziku uporablja z enakim pomenom. Starejša srbska imena za to mesto so bila Palanka (Паланка), Stara Palanka (Стара Паланка), Nova Palanka (Нова Паланка) in Nemačka Palanka (Немачка Паланка).
Zgodovina
Arheologi so dokazali, da so ljudje na tem območju živeli že stoletja. Veliko je arheoloških predmetov iz kamene dobe, bronaste dobe, železne dobe in rimskega obdobja. V 11. stoletju so to območje naselili Madžari in Srbi. Bačka Palanka se kot naselje prvič omenja leta 1486, kot iloško predmestje Iločka. Do 16. stoletja je bilo to območje pod upravo Ogrske.
V začetku 16. stoletja je bila vas v lasti sremskega vojvode Laurenca Iloškega. Po bitki pri Mohaču leta 1526 so jo uničili Osmani, nato pa je bila obnovljena kot majhna otomanska trdnjava Palanka. V času osmanske uprave (16.-17. stoletje) je bila Palanka večinoma naseljena s srbskimi narodi.
Leta 1687 je bila Palanka priključena Habsburški monarhiji in tu se je naselilo več pravoslavnih Srbov. Palanka je bila takrat omenjena kot manjše mesto s 167 hišami, ki so bile vse srbske (popisni podatki 1720). Kasneje so se tu naselili tudi Nemci, Slovaki in Madžari.
Od leta 1702 do 1744 je bila del habsburške vojaške meje. Nova Palanka (Nova Palanka) je bila ustanovljena med letoma 1765 in 1770, 2 kilometra oddaljena od prvotne Palanke (ki je takrat postala znana kot Stara Palanka - Stara Palanka) in Nemške Palanke (nem. Palanka) so leta 1783 ustanovili Donavski Nemci. Ta tri mesta so v 20. stoletju postala eno mesto, Bačka Palanka.
Industrijski razvoj Palanke se je začel leta 1765, ko je bila zgrajena opekarna. Prvo pošto je dobila leta 1828. Leta 1875 je bila odprta ena prvih knjižnic v Vojvodini. Leta 1884 je bilo ustanovljeno podjetje Sintelon. Leta 1886 je začela delovati prva državna šola. Do leta 1894 je bila zgrajena železnica od Bačke Palanke do Feketića in prvi telefonski klic v Novi Sad.
V drugi polovici 19. stoletja je nemško prebivalstvo postalo številčnejše od srbskega. Po popisu iz leta 1910 je bilo prebivalstvo Stare Palanke večinoma srbsko, medtem ko je bilo prebivalcev Nove Palanke in Nemške Palanke večinoma nemško.
Mesto je bilo pod habsburško upravo do leta 1918, ko je postalo del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje preimenovana v Jugoslavijo). Med drugo svetovno vojno (od 1941 do 1944) je bil pod okupacijo Osi (Horty Madžarska). Leta 1944 je mesto skupaj s poraženo nemško vojsko zapustil del Bačkopalančanov nemške narodnosti. Kot posledica vojne se je tu pod novo komunistično upravo oblikovalo delovno taborišče po drugi svetovni vojni za preostale etnične Nemce (Donauschwaben). Po razpustitvi delovnih taborišč (leta 1948) je bilo preostalo nemško prebivalstvo izgnano iz Jugoslavije. Da bi nadomestili Nemce, so po drugi svetovni vojni v mesto naselili 3609 (večinoma srbskih) kolonistov. Večina jih izvira iz Bosne in Hercegovine.
V 90. letih prejšnjega stoletja se je v Bačko Palanko zaradi jugoslovanskih vojn preselilo okoli 5000 beguncev iz Hrvaške in Bosne. Med Natovim bombardiranjem leta 1999 je Bačko Palanko dvakrat bombardiral Nato, 2. in 27. aprila. Obakrat je bil cilj most Ilok–Bačka Palanka. Bila je le poškodovana, ne pa tudi uničena. Leta 2002 so na Kaloš Čardi pri Bagerjevem jezeru v Baški Palanci skuhali 4 tone ribje enolončnice in se vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov.
Turizem
V Bački Palanci je razvit turizem. Mesto je znano po Tikvari, naravnem spomeniku. Tikvara je Donavsko jezero. Tikvara pokriva območje . Ob jezeru je zgrajen kompleks Tikvara Resort za različne športne, rekreacijske in zabavne dejavnosti. V občini je 33 arheoloških najdišč. Znano je tudi po Karađorđevu, ki ima lovišče in konjsko farmo. Ljudje uživajo v dirkalnih derbijih v Karađorđevem. V času emancipacije Srbije je graver Marko Vujatović delal zapleten ikonostas srbske pravoslavne cerkve sv. Janeza Krstnika. Srbska cerkev v Bački Palanci je ena najstarejših cerkva v Vojvodini, ki je zgrajena na temeljih templjev še prejšnjih časov. Severno od mesta je gozd Bagremara.
Bačka Palanka (izvirno srbsko Бачка Паланка, slovaško Báčska Palanka, madžarsko Palánka, nemško Plankenburg) je naselje v Srbiji, ki je središče istoimenske občine; slednja pa je del Južnobačkega upravnega okraja; je pristaniško mesto, ki leži na levem bregu reke Donave.
Ime mesta v srbščini pomeni "mesto v Bački". Sama beseda "palanka" izvira iz turškega jezika. To besedo so prevzeli tudi Srbi in se v srbskem jeziku uporablja z enakim pomenom. Starejša srbska imena za to mesto so bila Palanka (Паланка), Stara Palanka (Стара Паланка), Nova Palanka (Нова Паланка) in Nemačka Palanka (Немачка Паланка).
Zgodovina
Arheologi so dokazali, da so ljudje na tem območju živeli že stoletja. Veliko je arheoloških predmetov iz kamene dobe, bronaste dobe, železne dobe in rimskega obdobja. V 11. stoletju so to območje naselili Madžari in Srbi. Bačka Palanka se kot naselje prvič omenja leta 1486, kot iloško predmestje Iločka. Do 16. stoletja je bilo to območje pod upravo Ogrske.
V začetku 16. stoletja je bila vas v lasti sremskega vojvode Laurenca Iloškega. Po bitki pri Mohaču leta 1526 so jo uničili Osmani, nato pa je bila obnovljena kot majhna otomanska trdnjava Palanka. V času osmanske uprave (16.-17. stoletje) je bila Palanka večinoma naseljena s srbskimi narodi.
Leta 1687 je bila Palanka priključena Habsburški monarhiji in tu se je naselilo več pravoslavnih Srbov. Palanka je bila takrat omenjena kot manjše mesto s 167 hišami, ki so bile vse srbske (popisni podatki 1720). Kasneje so se tu naselili tudi Nemci, Slovaki in Madžari.
Od leta 1702 do 1744 je bila del habsburške vojaške meje. Nova Palanka (Nova Palanka) je bila ustanovljena med letoma 1765 in 1770, 2 kilometra oddaljena od prvotne Palanke (ki je takrat postala znana kot Stara Palanka - Stara Palanka) in Nemške Palanke (nem. Palanka) so leta 1783 ustanovili Donavski Nemci. Ta tri mesta so v 20. stoletju postala eno mesto, Bačka Palanka.
Industrijski razvoj Palanke se je začel leta 1765, ko je bila zgrajena opekarna. Prvo pošto je dobila leta 1828. Leta 1875 je bila odprta ena prvih knjižnic v Vojvodini. Leta 1884 je bilo ustanovljeno podjetje Sintelon. Leta 1886 je začela delovati prva državna šola. Do leta 1894 je bila zgrajena železnica od Bačke Palanke do Feketića in prvi telefonski klic v Novi Sad.
V drugi polovici 19. stoletja je nemško prebivalstvo postalo številčnejše od srbskega. Po popisu iz leta 1910 je bilo prebivalstvo Stare Palanke večinoma srbsko, medtem ko je bilo prebivalcev Nove Palanke in Nemške Palanke večinoma nemško.
Mesto je bilo pod habsburško upravo do leta 1918, ko je postalo del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje preimenovana v Jugoslavijo). Med drugo svetovno vojno (od 1941 do 1944) je bil pod okupacijo Osi (Horty Madžarska). Leta 1944 je mesto skupaj s poraženo nemško vojsko zapustil del Bačkopalančanov nemške narodnosti. Kot posledica vojne se je tu pod novo komunistično upravo oblikovalo delovno taborišče po drugi svetovni vojni za preostale etnične Nemce (Donauschwaben). Po razpustitvi delovnih taborišč (leta 1948) je bilo preostalo nemško prebivalstvo izgnano iz Jugoslavije. Da bi nadomestili Nemce, so po drugi svetovni vojni v mesto naselili 3609 (večinoma srbskih) kolonistov. Večina jih izvira iz Bosne in Hercegovine.
V 90. letih prejšnjega stoletja se je v Bačko Palanko zaradi jugoslovanskih vojn preselilo okoli 5000 beguncev iz Hrvaške in Bosne. Med Natovim bombardiranjem leta 1999 je Bačko Palanko dvakrat bombardiral Nato, 2. in 27. aprila. Obakrat je bil cilj most Ilok–Bačka Palanka. Bila je le poškodovana, ne pa tudi uničena. Leta 2002 so na Kaloš Čardi pri Bagerjevem jezeru v Baški Palanci skuhali 4 tone ribje enolončnice in se vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov.
Turizem
V Bački Palanci je razvit turizem. Mesto je znano po Tikvari, naravnem spomeniku. Tikvara je Donavsko jezero. Tikvara pokriva območje . Ob jezeru je zgrajen kompleks Tikvara Resort za različne športne, rekreacijske in zabavne dejavnosti. V občini je 33 arheoloških najdišč. Znano je tudi po Karađorđevu, ki ima lovišče in konjsko farmo. Ljudje uživajo v dirkalnih derbijih v Karađorđevem. V času emancipacije Srbije je graver Marko Vujatović delal zapleten ikonostas srbske pravoslavne cerkve sv. Janeza Krstnika. Srbska cerkev v Bački Palanci je ena najstarejših cerkva v Vojvodini, ki je zgrajena na temeljih templjev še prejšnjih časov. Severno od mesta je gozd Bagremara.
Novi Sad
Novi Sad (izvirno srbsko Нови Сад) je mesto v Srbiji, ki je središče istoimenske občine z okoli 300.000 prebivalci in Južnobačkega upravnega okraja ter glavno mesto srbske Avtonomne pokrajine Vojvodine. Novi Sad je tradicionalni sedež Matice Srpske, najstarejše kulturne ustanove srbskega naroda v Avstro-Ogrski, pa tudi bačke pravoslavne eparhije in druge največje srbske univerze (ustanovljene 1960).
Novi Sad je drugo največje mesto v Srbiji (za Beogradom). Po popisu leta 2002 je imelo še manj kot 200.000 prebivalcev, 2011 pa že 255.000, s širšo okolico - občinami, ki sestavljajo mesto Novi Sad (341,625 prebivalcev: 75,5 % Srbov, 5.24 % Madžarov, 3,17 % Jugoslovanov, 2,41 % Slovakov, 2,09 % Hrvatov, 1,68 % Črnogorcev in 9,01 % drugih. Do leta 2020 je prebivalstvo urbane aglomeracije preseglo 400.000.
Novi Sad je zaradi svoje priročne lege veljal za pomembno trgovsko regijsko stičišče in središče srbske kulture, od tu tudi vzdevek srbske Atene. Mesto je bilo v revoluciji leta 1848 pošteno uničeno in pozneje obnovljeno. Danes je po velikosti primerljivo z Ljubljano in bo leta 2021 eno izmed evropskih prestolnic kulture.
Glavne znamenitosti
Na desnem bregu Donave se na 40-metrski vulkanski plošči bohoti mogočnaPetrovaradinska trdnjava iz leta 1780.
Je ena največjih v Evropi, pod njo se vije kar 16 kilometrov katakomb. V trdnjavi, v kateri je danes mestni muzej, je bil krajši čas zaprt Josip Broz Tito. Posebna znamenitost obzidja je urni stolp, ki je nekoč kazal čas čolnarjem in stražarjem.
Oglejte si tudi slikovito staro mestno jedro. Obiščite Trg svobode in katoliško Cerkev Marijinega imena, ki sega 72 metrov v nebo, pa Mestno hišo, srbsko ortodoksno cerkev in novosadsko sinagogo s čudovito notranjostjo.
Kultura
Znameniti glasbeni festival Exit poteka znotraj Petrovaradinskega obzidja in privabi na tisoče navdušencev različnih glasbenih okusov. Letos bo med 12. in 15. julijem.
Od 8. do 13. marca bosta v Novem Sadu mednarodni knjižni sejem in Art Expo, prodajna razstava ročnih izdelkov.
Od 30. avgusta do 1. septebra 2018 bo trdnjavo zavzel Mednarodni festival uličnih glasbenikov, v novembru pa se obeta novosadski Jazz festival.
Obiščite še Muzej Vojvodine z bogato arheološko zbirko in Muzej Matice srbske z neprecenljivimi srbskimi umetninami iz 18., 19. in 20. stoletja.
Prosti čas
Najbolj pestro mestno dogajanje poteka na Dubovski ulici s pisanimi eno- in dvonadstropnimi hišami, v katerih se tare trgovin, restavracij, barov in kavarn.
Na sprehod se podajte v Dunavski park, najlepši in najstarejši park v mestu, in na donavski polotok Ribarsko ostrvo.
Če imate čas za pobeg iz mesta, obiščite Dundjerski dvorec 60 kilometrov severno od Novega Sada. Dvorec je eden najznamenitejših graščin Avstro-ogrske monarhije. Podajte se še do narodnega parka Fruška gora s številnimi potmi za sprehode in kolesarjenje.
Kulinarika
V okolici Novega Sada vas pričakujejo 'salaš' kmetije in vinske poti s pristnimi pojedinami v objemu narave. Tradicionalne vojvodinske jedi so med drugimi fazanova juha, petelinji paprikaš, gibanica z makom in krompirjeva pita.
V mestu je hrana kakovostna, okusna in poceni. Tradicionalno obarvana je restavracija Lazin salaš, najboljšo pleskavico ponuja obedovalnica Kukuriku, medico poskusite v baru Marta, ribjo čorbo in rakijo v restavraciji z razgledom na Donavo Čarda Aqua Doria. Po sveže lokalne sestavine se podajte na tržnice.
Zabava
Odpravite se v priljubljeno Kitajsko četrt, kreativno kulturno središče s poslikanimi ulicami, alternativnimi klubi, skrivnimi kavarnami in prostori, kjer vadijo lokalne glasbene skupine.
Ne izpustite niti 700 metrov dolge donavske plaže Štrand, na kateri poleti vzcvetijo bari, stojnice s hitro hrano in igrala, plažo pa napolni na stotine sonca in zabave željnih obiskovalcev.
Turbofolk glasbo poiščite na novosadskih splavih. Izkoristite brezplačno vodstvo po mestu v okviru združenja Novi Sad Greeters. Ponosni domačini vam bodo predstavili mesto na svojstven način.
Novi Sad (izvirno srbsko Нови Сад) je mesto v Srbiji, ki je središče istoimenske občine z okoli 300.000 prebivalci in Južnobačkega upravnega okraja ter glavno mesto srbske Avtonomne pokrajine Vojvodine. Novi Sad je tradicionalni sedež Matice Srpske, najstarejše kulturne ustanove srbskega naroda v Avstro-Ogrski, pa tudi bačke pravoslavne eparhije in druge največje srbske univerze (ustanovljene 1960).
Novi Sad je drugo največje mesto v Srbiji (za Beogradom). Po popisu leta 2002 je imelo še manj kot 200.000 prebivalcev, 2011 pa že 255.000, s širšo okolico - občinami, ki sestavljajo mesto Novi Sad (341,625 prebivalcev: 75,5 % Srbov, 5.24 % Madžarov, 3,17 % Jugoslovanov, 2,41 % Slovakov, 2,09 % Hrvatov, 1,68 % Črnogorcev in 9,01 % drugih. Do leta 2020 je prebivalstvo urbane aglomeracije preseglo 400.000.
Novi Sad je zaradi svoje priročne lege veljal za pomembno trgovsko regijsko stičišče in središče srbske kulture, od tu tudi vzdevek srbske Atene. Mesto je bilo v revoluciji leta 1848 pošteno uničeno in pozneje obnovljeno. Danes je po velikosti primerljivo z Ljubljano in bo leta 2021 eno izmed evropskih prestolnic kulture.
Glavne znamenitosti
Na desnem bregu Donave se na 40-metrski vulkanski plošči bohoti mogočnaPetrovaradinska trdnjava iz leta 1780.
Je ena največjih v Evropi, pod njo se vije kar 16 kilometrov katakomb. V trdnjavi, v kateri je danes mestni muzej, je bil krajši čas zaprt Josip Broz Tito. Posebna znamenitost obzidja je urni stolp, ki je nekoč kazal čas čolnarjem in stražarjem.
Oglejte si tudi slikovito staro mestno jedro. Obiščite Trg svobode in katoliško Cerkev Marijinega imena, ki sega 72 metrov v nebo, pa Mestno hišo, srbsko ortodoksno cerkev in novosadsko sinagogo s čudovito notranjostjo.
Kultura
Znameniti glasbeni festival Exit poteka znotraj Petrovaradinskega obzidja in privabi na tisoče navdušencev različnih glasbenih okusov. Letos bo med 12. in 15. julijem.
Od 8. do 13. marca bosta v Novem Sadu mednarodni knjižni sejem in Art Expo, prodajna razstava ročnih izdelkov.
Od 30. avgusta do 1. septebra 2018 bo trdnjavo zavzel Mednarodni festival uličnih glasbenikov, v novembru pa se obeta novosadski Jazz festival.
Obiščite še Muzej Vojvodine z bogato arheološko zbirko in Muzej Matice srbske z neprecenljivimi srbskimi umetninami iz 18., 19. in 20. stoletja.
Prosti čas
Najbolj pestro mestno dogajanje poteka na Dubovski ulici s pisanimi eno- in dvonadstropnimi hišami, v katerih se tare trgovin, restavracij, barov in kavarn.
Na sprehod se podajte v Dunavski park, najlepši in najstarejši park v mestu, in na donavski polotok Ribarsko ostrvo.
Če imate čas za pobeg iz mesta, obiščite Dundjerski dvorec 60 kilometrov severno od Novega Sada. Dvorec je eden najznamenitejših graščin Avstro-ogrske monarhije. Podajte se še do narodnega parka Fruška gora s številnimi potmi za sprehode in kolesarjenje.
Kulinarika
V okolici Novega Sada vas pričakujejo 'salaš' kmetije in vinske poti s pristnimi pojedinami v objemu narave. Tradicionalne vojvodinske jedi so med drugimi fazanova juha, petelinji paprikaš, gibanica z makom in krompirjeva pita.
V mestu je hrana kakovostna, okusna in poceni. Tradicionalno obarvana je restavracija Lazin salaš, najboljšo pleskavico ponuja obedovalnica Kukuriku, medico poskusite v baru Marta, ribjo čorbo in rakijo v restavraciji z razgledom na Donavo Čarda Aqua Doria. Po sveže lokalne sestavine se podajte na tržnice.
Zabava
Odpravite se v priljubljeno Kitajsko četrt, kreativno kulturno središče s poslikanimi ulicami, alternativnimi klubi, skrivnimi kavarnami in prostori, kjer vadijo lokalne glasbene skupine.
Ne izpustite niti 700 metrov dolge donavske plaže Štrand, na kateri poleti vzcvetijo bari, stojnice s hitro hrano in igrala, plažo pa napolni na stotine sonca in zabave željnih obiskovalcev.
Turbofolk glasbo poiščite na novosadskih splavih. Izkoristite brezplačno vodstvo po mestu v okviru združenja Novi Sad Greeters. Ponosni domačini vam bodo predstavili mesto na svojstven način.
Beograd
Béograd (srbsko Београд [beógrad], staro slovensko /idr. jezikih/ Belgrad, Beligrad) (44°49'14 severno, 20°27'44 vzhodno(WG), 116,75 m) je glavno mesto Srbije, v katerem živi okoli 1,2 milijona ljudi (samo mesto). Številoprebivalcev po popisu leta 2002 je znašalo v ožji okolici 1.581.801, v širši regiji pa 2.310.000. Samo mesto Beograd pa ima po podatkih iz leta 2011 1.232.731 prebivalcev. Med njimi je bilo 2.084 Slovencev. Največja občinapo številu prebivalcev je Novi Beograd z 217.773 prebivalci, najmanjša pa Sopot z 20.390 prebivalci.
Nahaja se v jugovzhodni Evropi na Balkanskem polotoku. Mesto leži na sotočju Donave in Save v severni Srbiji.
Beograd je glavno mesto Srbije od leta 1403, v letih med 1918 in 2003 je bilo glavno mesto nekdanjih treh držav Jugoslavije (Kraljevina Jugoslavija, Socialistična federativna republika Jugoslavija, Zvezna republika Jugoslavija) ter Državne skupnosti Srbije in Črne gore.
Beograd, mesto z zelo burno zgodovino, je eno najstarejših mest v Evropi. Njegova zgodovina je stara približno 7000 let. Prostor okoli Save in Donave je bil naseljen že v paleolitiku. Iz starejše kamene dobe so najdene kosti in lobanja neandertalca v kamnolomu pri Leštanu, v pečini na Čukarici in v bližini Bajlonijeve tržnice.
Mnoga današnja naselja beograjske okolice ležijo na kulturnih slojih prejšnjih prazgodovinskih naselbin. Sedem tisoč let pr. n. št. je bilo tam prvo neolitsko naselje. Konec 1. stoletja so se naselili Rimljani, okoli leta 630 pa so na to območje prišli Slovani. Takrat se je naselje imenovalo Singidunum. Mesto je bilo kasneje tudi pod bolgarsko in avstro-ogrsko oblastjo. Okoli 300 let je bil pod Turki.
Leta 1882 je Srbija postala kraljevina, Beograd pa njena prestolnica. Po prvi svetovni vojni je postal prestolnica Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1941 je bil Beograd bombardiran in okupiran s strani Nemcev, a ga je narodnoosvobodilna vojska z zavezniki osvobodila leta 1944. Leto pozneje je bila v Beogradu imenovana Federativna Ljudska Republika Jugoslavija. Kasneje se je preimenovala v Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo (SFRJ). 1992 leta je bil Beograd glavno mesto Zvezne Republike Jugoslavije, kasneje pa še Srbije in Črne Gore. Od leta 2006 je Beograd glavno mesto samostojne in suverene države Srbije.
Beograd ima veliko znamenitosti. To so ulice in trgi, javni vodnjaki in parki, stavbe, trdnjava in cerkve, spomeniki, reke ter druge kulturne in naravne znamenitosti.
Med znamenitejšimi ulicami so Knez Mihailova, ki povezuje Trg republike in Kalemegdan, Nemanjina, znana po NATO bombardiranju in Ulica kralja Petra I. Znanih je tudi kar nekaj trgov in sicer Trg Nikole Pašića, poimenovan po srbskem politiku Pašiću. Tu je še Trg republike, ki je hkrati glavni trg, Študentski trg, Terazije in Trg Slavija.
Na mestnem področju je 39 javnih vodnjakov ter 18 fontan. Med najstarejšimi vodnjaki so Delijska, Terazijska (postavljena v spomin na ponovni prihod Miloša Obrenovića na prestol) in Čukur česma (na mestu, kjer so Turki ubili fanta Savo). Največje fontane so na Trgu Nikole Pašića, Trgu republike in pred hotelom Intercontinental v Novem Beogradu.
Mesto ima 65 javnih parkov. Najpomembnejši so Kalemegdanski, Tašmajdanski, Pionirski in Park prijateljstva, kjer je v Titovem času vsak pomemben obiskovalec mesta posadil drevo.
Veliko je stavb, ki so v ponos mestu. Le te so: počivališče kneza Miloša Obrenovića in kneginje Ljubice, Narodna banka Srbije, Narodni muzej, Narodno gledališče, Skupščina Srbije, Beli dvor, tj. počivališče kraljeve družine, Glavna železniška postaja, Beograjska trdnjava (Kalemekdan), Živalski vrt, Sava center in drugi.
Na beograjskih ulicah in trgih je 192 spomenikov, ki so postavljeni v spomin in slavo. Najstarejši je iz leta 1884, postaviti ga je dal Aleksander I. Karađorđević v Karađorđevem parku. Pomembni so še Pobednik kiparja Ivana Meštrovića, spomenik neznanemu junaku na Avali istega avtorja, Vuku Karadžiću, Ivu Andriću blizu njegovega muzeja, Karađorđu pred cerkvijo sv. Save, knezu Mihailu Obrenoviću na Trgu republike, Petru Petroviću Njegošu pred fakulteto, na Študentskem trgu so spomeniki Josifa Pančića, Jovana Cvijića, Dositeja Obradovića itd. Tudi pred šolami stojijo različni kipi. V Novem Beogradu pred šolo sedmih sekretarjev SKOJa stoji sedem doprsij sekretarjev.
Kultura in umetnost
V Beogradu se letno odvija več kot 9.000 gledaliških predstav, umetniških razstav, koncertov, prireditev in drugih kulturnih programov. V mestu je 34 kulturnih ustanov (10 gledališč, 4 mestne knjižnice, 8 zaščitnih ustanov, 12 kulturnih centrov in galerij). Mesto ima 2 državni univerzi, 280 osnovnih in srednjih šol, ter mnogo zasebnih visokošolskih institucij. Tu je še veliko zanimivih muzejev, vrednih ogleda.
Slavni Beograjčani
V Beogradu je bilo veliko rojenih, umrlih ali delujočih osebnosti, ki jih pozna cela Evropa. Tu je tudi pokopanih nekaj pomembnih oseb. Srbski književnik Dositej Obradović je leta 1807 prišel v Beograd in tam ustanovil Dositejev licej (danes Vukov in Dositejev muzej), kamor so hodili izobraženci iz cele Srbije. Med temi učenci je bil tudi poznejši veliki reformator srbskega jezika, Vuk Stefanović Karadžić, med drugim tudi izumitelj današnje cirilice, ki je v rabi v nekaterih bivših jugoslovanskih republikah. Danes sta oba pokopana pred Saborno cerkvijo v središču Beograda. V mestu je s svojo vojsko nekaj časa taboril Karađorđe, začetnik dinastije Karađorđevićev. Ta je umrl nasilne smrti leta 1817 po ukazu Miloša Obrenovića, ki je sebi zgradil Miloševo rezidenco (Milošev konak) na Topčiderju, svoji ženi Ljubici, pa lastno rezidenco sredi Beograda (Konak kneginje Ljubice). Umrl je leta 1860, pokopan je v Saborni cerkvi. Nasledil ga je sin Mihailo, ki so ga ubili v Topčiderju. Pozneje je vladal Milan, po uboju Aleksandra je na prestol prišel Petar I. Karađorđević. Kronali so ga v Saborni cerkvi.
Šport in rekreacija
Beograd ima več kot 1.000 športnih objektov. Opremljeni so skoraj za vse športne aktivnosti, na vseh nivojih tekmovanj. V mestu se je odvijalo že mnogo velikih športnih dogajanj. Prav tako so bili beograjski klubi tudi prvaki Evrope in sveta. Ima več nogometnih in atletskih stadionov. Najbolj znani so stadion Crvene Zvezde-Marakana, Partizana, Obilića, Rada, Radničkega ter mladinski in mestni stadion. Zelo znane dvorane pa so Beograjska arena, Hala Sportova, Pionir, Ledena dvorana, bazen Tašmajdan ter mnogi drugi.
Béograd (srbsko Београд [beógrad], staro slovensko /idr. jezikih/ Belgrad, Beligrad) (44°49'14 severno, 20°27'44 vzhodno(WG), 116,75 m) je glavno mesto Srbije, v katerem živi okoli 1,2 milijona ljudi (samo mesto). Številoprebivalcev po popisu leta 2002 je znašalo v ožji okolici 1.581.801, v širši regiji pa 2.310.000. Samo mesto Beograd pa ima po podatkih iz leta 2011 1.232.731 prebivalcev. Med njimi je bilo 2.084 Slovencev. Največja občinapo številu prebivalcev je Novi Beograd z 217.773 prebivalci, najmanjša pa Sopot z 20.390 prebivalci.
Nahaja se v jugovzhodni Evropi na Balkanskem polotoku. Mesto leži na sotočju Donave in Save v severni Srbiji.
Beograd je glavno mesto Srbije od leta 1403, v letih med 1918 in 2003 je bilo glavno mesto nekdanjih treh držav Jugoslavije (Kraljevina Jugoslavija, Socialistična federativna republika Jugoslavija, Zvezna republika Jugoslavija) ter Državne skupnosti Srbije in Črne gore.
Beograd, mesto z zelo burno zgodovino, je eno najstarejših mest v Evropi. Njegova zgodovina je stara približno 7000 let. Prostor okoli Save in Donave je bil naseljen že v paleolitiku. Iz starejše kamene dobe so najdene kosti in lobanja neandertalca v kamnolomu pri Leštanu, v pečini na Čukarici in v bližini Bajlonijeve tržnice.
Mnoga današnja naselja beograjske okolice ležijo na kulturnih slojih prejšnjih prazgodovinskih naselbin. Sedem tisoč let pr. n. št. je bilo tam prvo neolitsko naselje. Konec 1. stoletja so se naselili Rimljani, okoli leta 630 pa so na to območje prišli Slovani. Takrat se je naselje imenovalo Singidunum. Mesto je bilo kasneje tudi pod bolgarsko in avstro-ogrsko oblastjo. Okoli 300 let je bil pod Turki.
Leta 1882 je Srbija postala kraljevina, Beograd pa njena prestolnica. Po prvi svetovni vojni je postal prestolnica Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1941 je bil Beograd bombardiran in okupiran s strani Nemcev, a ga je narodnoosvobodilna vojska z zavezniki osvobodila leta 1944. Leto pozneje je bila v Beogradu imenovana Federativna Ljudska Republika Jugoslavija. Kasneje se je preimenovala v Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo (SFRJ). 1992 leta je bil Beograd glavno mesto Zvezne Republike Jugoslavije, kasneje pa še Srbije in Črne Gore. Od leta 2006 je Beograd glavno mesto samostojne in suverene države Srbije.
Beograd ima veliko znamenitosti. To so ulice in trgi, javni vodnjaki in parki, stavbe, trdnjava in cerkve, spomeniki, reke ter druge kulturne in naravne znamenitosti.
Med znamenitejšimi ulicami so Knez Mihailova, ki povezuje Trg republike in Kalemegdan, Nemanjina, znana po NATO bombardiranju in Ulica kralja Petra I. Znanih je tudi kar nekaj trgov in sicer Trg Nikole Pašića, poimenovan po srbskem politiku Pašiću. Tu je še Trg republike, ki je hkrati glavni trg, Študentski trg, Terazije in Trg Slavija.
Na mestnem področju je 39 javnih vodnjakov ter 18 fontan. Med najstarejšimi vodnjaki so Delijska, Terazijska (postavljena v spomin na ponovni prihod Miloša Obrenovića na prestol) in Čukur česma (na mestu, kjer so Turki ubili fanta Savo). Največje fontane so na Trgu Nikole Pašića, Trgu republike in pred hotelom Intercontinental v Novem Beogradu.
Mesto ima 65 javnih parkov. Najpomembnejši so Kalemegdanski, Tašmajdanski, Pionirski in Park prijateljstva, kjer je v Titovem času vsak pomemben obiskovalec mesta posadil drevo.
Veliko je stavb, ki so v ponos mestu. Le te so: počivališče kneza Miloša Obrenovića in kneginje Ljubice, Narodna banka Srbije, Narodni muzej, Narodno gledališče, Skupščina Srbije, Beli dvor, tj. počivališče kraljeve družine, Glavna železniška postaja, Beograjska trdnjava (Kalemekdan), Živalski vrt, Sava center in drugi.
Na beograjskih ulicah in trgih je 192 spomenikov, ki so postavljeni v spomin in slavo. Najstarejši je iz leta 1884, postaviti ga je dal Aleksander I. Karađorđević v Karađorđevem parku. Pomembni so še Pobednik kiparja Ivana Meštrovića, spomenik neznanemu junaku na Avali istega avtorja, Vuku Karadžiću, Ivu Andriću blizu njegovega muzeja, Karađorđu pred cerkvijo sv. Save, knezu Mihailu Obrenoviću na Trgu republike, Petru Petroviću Njegošu pred fakulteto, na Študentskem trgu so spomeniki Josifa Pančića, Jovana Cvijića, Dositeja Obradovića itd. Tudi pred šolami stojijo različni kipi. V Novem Beogradu pred šolo sedmih sekretarjev SKOJa stoji sedem doprsij sekretarjev.
Kultura in umetnost
V Beogradu se letno odvija več kot 9.000 gledaliških predstav, umetniških razstav, koncertov, prireditev in drugih kulturnih programov. V mestu je 34 kulturnih ustanov (10 gledališč, 4 mestne knjižnice, 8 zaščitnih ustanov, 12 kulturnih centrov in galerij). Mesto ima 2 državni univerzi, 280 osnovnih in srednjih šol, ter mnogo zasebnih visokošolskih institucij. Tu je še veliko zanimivih muzejev, vrednih ogleda.
Slavni Beograjčani
V Beogradu je bilo veliko rojenih, umrlih ali delujočih osebnosti, ki jih pozna cela Evropa. Tu je tudi pokopanih nekaj pomembnih oseb. Srbski književnik Dositej Obradović je leta 1807 prišel v Beograd in tam ustanovil Dositejev licej (danes Vukov in Dositejev muzej), kamor so hodili izobraženci iz cele Srbije. Med temi učenci je bil tudi poznejši veliki reformator srbskega jezika, Vuk Stefanović Karadžić, med drugim tudi izumitelj današnje cirilice, ki je v rabi v nekaterih bivših jugoslovanskih republikah. Danes sta oba pokopana pred Saborno cerkvijo v središču Beograda. V mestu je s svojo vojsko nekaj časa taboril Karađorđe, začetnik dinastije Karađorđevićev. Ta je umrl nasilne smrti leta 1817 po ukazu Miloša Obrenovića, ki je sebi zgradil Miloševo rezidenco (Milošev konak) na Topčiderju, svoji ženi Ljubici, pa lastno rezidenco sredi Beograda (Konak kneginje Ljubice). Umrl je leta 1860, pokopan je v Saborni cerkvi. Nasledil ga je sin Mihailo, ki so ga ubili v Topčiderju. Pozneje je vladal Milan, po uboju Aleksandra je na prestol prišel Petar I. Karađorđević. Kronali so ga v Saborni cerkvi.
Šport in rekreacija
Beograd ima več kot 1.000 športnih objektov. Opremljeni so skoraj za vse športne aktivnosti, na vseh nivojih tekmovanj. V mestu se je odvijalo že mnogo velikih športnih dogajanj. Prav tako so bili beograjski klubi tudi prvaki Evrope in sveta. Ima več nogometnih in atletskih stadionov. Najbolj znani so stadion Crvene Zvezde-Marakana, Partizana, Obilića, Rada, Radničkega ter mladinski in mestni stadion. Zelo znane dvorane pa so Beograjska arena, Hala Sportova, Pionir, Ledena dvorana, bazen Tašmajdan ter mnogi drugi.