Slovenija
Ljubljana
Ljubljana je glavno mesto Republike Slovenije. Leži v središču države, na stičišču Gorenjske, Notranjske in Dolenjske. Z okoli 300.000 prebivalci je največje mesto v državi ter sedež istoimenske mestne občine in osrednjeslovenske statistične regije.
Ljubljana je geografsko, kulturno, znanstveno, ekonomsko, prometno, politično in administrativno središče države, katerega metropolitansko območje šteje več kot pol milijona ljudi ali četrtino prebivalstva Slovenije.
Na Ljubljano je skozi zgodovino vplivalo več kultur, saj je bila v križišču germanskih, romanskih in slovanskih narodov, njihovih jezikov, šeg in navad.
Ljubljanske prometne povezave, zgoščenost industrije, znanstvene in raziskovalne institucije ter trgovska tradicija so dejavniki, ki so pripomogli k njenemu vodilnemu ekonomskemu položaju. Ljubljana je sedež osrednjih državnih institucij: slovenskega državnega zbora in predsednika Slovenije, slovenske vlade, vseh njenih ministrstev in javne uprave, vrhovnega in ustavnega sodišča, Banke Slovenije itd. Prav tako imajo v njej sedež skoraj vse druge ustanove nacionalnega pomena: Univerza v Ljubljani, ki je največja in najstarejša slovenska univerza in ki vključuje tudi tri umetniške akademije, največja slovenska zdravstvena ustanova – Univerzitetni klinični center, Narodni, Etnografski in Prirodoslovni muzej, Narodna in Moderna galerija, Slovensko narodno gledališče (Drama) ter SNG-Opera in balet, Slovenska filharmonija, Narodna in univerzitetna knjižnica, Radiotelevizija Slovenija, osrednji slovenski kulturni in kongresni center Cankarjev dom, najstarejša delujoča slovenska kulturno-znanstvena ustanova, Slovenska matica, kakor tudi najvišja nacionalna znanstveno-umetniška institucija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) s svojim ZRC, pa tudi večina drugih slovenskih znanstvenih ustanov in inštitutov, med katerimi je največji in najpomembnejši Institut Jožef Stefan. Že od leta 1810 ima Ljubljana Botanični vrt, ki je najstarejša neprekinjeno delujoča kulturna in izobraževalna ustanova v mestu. V Ljubljani je tudi edini javni živalski vrt v Sloveniji ter največje slovensko pokopališče – Žale.
Že od leta 1461 je Ljubljana tudi sedež osrednje oziroma največje slovenske rimskokatoliške (nad)škofije in tudi metropolije, od 2006 le še ene izmed dveh na ozemlju Slovenije. V Ljubljani sta mdr. še evangeličanska in pravoslavna cerkev ter edina džamija v državi.
Ljubljana je tudi pomembno prometno vozlišče, stičišče mednarodnih avtocest, ki potekajo v štiri smeri (križanje dveh koridorjev-smeri) in železniških prog (5-6 smeri) ter trgovsko središče z največjim nakupovalnim centrom tega dela Evrope (BTC).
Prvo naselbino na kraju, kjer danes stoji Ljubljana, naj bi, kot pravi legenda, ustanovili Argonavti oziroma starogrški junak Jazon, ki naj bi kralju Aitesu ukradel zlato runo, nato pa s tovariši zbežal pred zasledovalci na ladji Argo, potoval čez Črno morje ter nato po Donavi in Savi prišel vse do Ljubljanice. Tu naj bi argonavti ladjo razstavili, jo prenesli po kopnem med dvema plovnima potema in na ta način prispeli vse do Jadranskega morja. Na poti k morju, ob izviru Ljubljanice, so se ustavili ob velikem jezeru na barju, kjer je živela pošast. Jazon se je spoprijel z njo, jo premagal in ubil. Ta pošast naj bi bila Ljubljanski zmaj, ki je danes prepoznavni simbol mesta in se pojavlja tudi v ljubljanskem mestnem grbu, vendar šele od baročnega obdobja naprej.
Etimologija
Izvor imena Ljubljana ni pojasnjen, a obstaja več hipotez. Po eni razlagi ime izvira od staroslovanskega vodnega božanstva Laburusa, medtem ko etnolog Robert Vrčon trdi, da je beseda prišla iz latinskega izraza za reko, ki poplavlja (aluviana), nekateri pa so mnenja, da izhaja iz nemškega Laubach (mlačen potok). Podobnost z besedo ljubljena, ki jo je prvi izpostavil Anton Tomaž Linhart, je ljudskoetimološka, vendar dobro sredstvo za prepoznavnost, saj že ime države Slovenija nosi v sebi angleško besedo »love« ali ljubezen.
Ena od možnih etimoloških razlag je, da je mesto prek nemščine dobilo ime po reki Ljubljanici. V srednjem veku se je tako za reko kot za mesto uporabljal staro nemški izraz Laibach – stoječa voda, ki povzroča poplave. Ime je bilo v uradni uporabi do leta 1918. Drugi etimologi so nekoč razlagali, da je ime Ljubljana nastalo iz substratnega imena leubgh, ki je označeval lobanjo, in to po obliki hriba, na katerem stoji Ljubljanski grad. Sodobna etimologija se razlag iz substratnih imen, sposojenih od staroselcev, izogiba. Silvo Torkar in Marko Snoj v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen tako razlagata etimologijo imena Ljubljana iz osebnega imena Ljubovid, ki naj bi bil ustanovitelj naselbine, iz katere je nastala Ljubljana. Ime Ljubovid se je baje skrajšalo v Ljubid, iz tega je tvorjeno vodno (rečno) ime Lubidja, iz česar se je razvilo vodno ime Ljubija (ki se danes uporablja kot ime za desni pritok Ljubljanice zahodno od Vrhnike), to pa se je morda dodatno skrajšalo v Ljuba. Prebivalci naselbine ob reki z imenom Ljub(ij)a so se imenovali Ljubljane, kar je prešlo v današnji izraz Ljubljana, ki ga je mogoče pojmovati bodisi kot kolektiv (besede, ki izražajo kolektivnost, imajo v slovenščini pogosto končnico -na, npr. družina, dvorana, občina) ali kot rezultat jezikovne asimilacije. Torkarjeva razlaga temelji na dejstvu, da so zaselke in reke pogosto imenovali po tamkajšnjih naseljencih.
Simbol mesta je iz okrasja baročnega grba povzeti Ljubljanski zmaj. Simboliziral naj bi moč, pogum in veličino. Naslikan je bil na grbu, in sicer nad utrdbo, ki predstavlja utrjeno srednjeveško mesto. Več stoletij kasneje je bil štirikrat materializiran na Zmajskem mostu, ki velja za najlepši most, odmev dunajske secesije. Ljubljanski zmaj je bil dolgo le okrasek na vrhu grba, od baroka dalje pa na njem močno izstopa. Zmaja je v grb postavil Valvasor. Predstavljal naj bi simbol čuječnosti. Prej je bilo v grbu le utrjeno mesto z obzidjem. Obzidje je v grbu, na račun zmaja, manjše.
Zgodovina
Prazgodovinske naselbine
Okoli leta 2000 pr. n. št. in prej so na Ljubljanskem barju prebivali koliščarji. Živeli so na mostiščih oziroma koliščih, lesenih naselbinah, postavljenih na kole, zabite v dno močvirja ali jezera. Prevažali so se v čolnih, ki jih imenujemo drevaki, ki so bili izdolbeni iz posameznih debel. Izdelali so tudi prve vozove s kolesi. Preživljali so se z nabiralništvom, lovom, ribolovom, živinorejo ter primitivnim poljedelstvom. Kasneje so med indoevropskimi ljudstvi območje današnje Ljubljane poselili Iliri, nato ilirsko-keltsko pleme Japodov, v 3. stoletju so Ljubljansko kotlino poselili keltski Tavriski. Arheološke najdbe kulture žarnih grobišč na grajskem griču, okoli SAZU in vse do Kazine potrjujejo večjo naselbino na območju Ljubljane. Pred 1. stoletjem pr. n. št., ko so jo zasedli Rimljani, je bila Ljubljanska kotlina del kraljestva Norik.[14]
Emona
Emonec na Kongresnem trgu
Prva naselbina staroselcev je nastala najprej na robu Prul pod grajskim gričem. Rimska naselbina Emona (Colonia Emona (Aemona) Iulia tribu Claudia) pa je nastala na področju med Prešernovo in Vegovo ulico, severno od Mirja, verjetno na lokaciji začasnega vojaškega tabora, ki ga je zgradila XV. legija Apollinaris. Okoli leta 50 je naselbina postala rimski vojaški tabor, utrjen z zidanim obzidjem. Naselje je bilo strateška postojanka in je odigralo pomembno vlogo v številnih vojnah. Štela je med 5.000 in 6.000 prebivalcev, večinoma trgovcev in rokodelcev, pa tudi državnih uradnikov in vojnih veteranov. Ulice so bile tlakovane, hiše zidane, opremljene z javno kanalizacijo, centralnim ogrevanjem. V mesto je bilo speljanih več vodovodov. Boljše hiše so imele pobarvane stene večjih sob in mozaične tlake. Emona se je razvila v pomembno zgodnjekrščansko središče s škofijo in z razvito trgovino. Mesto je imelo že pred rimskim obdobjem tudi svoji vodni božanstvi, Ekorno in Laburusa, ki so ju častili na Barju.
Nastanek in vzpon srednjeveške Ljubljane
S propadom zahodnega rimskega cesarstva in sledečimi selitvami narodov je propadla tudi rimska Emona. Leta 452 so jo porušili Huni pod Atilovim poveljstvom, kasneje so te kraje pustošili še Vzhodni Goti in Langobardi. Slovanski predniki so se na ta prostor postopoma priselili ob koncu 6. stoletja. Približno tri stoletja kasneje je območje kljub nenehnim madžarskim vpadom prešlo pod frankovsko upravo. Prve pisne omembe Ljubljane kot srednjeveškega naselja segajo v čas med letoma 1112 in 1125, ko je Rudolf iz Tarcenta podaril oglejskemu kapitlju manjšo posest pri Ljubljanskem gradu. Kasneje je območje Ljubljanske kotline prešlo v roke rodbine koroških vojvod Spanheimov. Poimenovanje Luwigana kot predhodnik današnjega imena se prvič pojavi leta 1144. V 13. stoletju so takratno Ljubljano sestavljala tri z obzidjem postopoma zaščitena in ločena jedra: Stari, Mestni (prvi obzidan) in Novi trg, v katera je vodilo pet vrat, povezovala pa sta ga Spodnji (Špitalski) in Zgornji (Čevljarski) most. Med strnjeno stoječimi hišami so se dvigovale gotske cerkve s svojimi zvoniki. S pridobitvijo mestnih pravic leta 1220 so na gradu lahko kovali tudi lasten denar, mesto pa je sčasoma prevzelo primat Kranju in Kamniku ter postalo glavno mesto dežele Kranjske.
Leta 1270 je mesto zavzel češki kralj Otokar II. Přemysl. Ko ga je porazil Rudolf Habsburški, je mesto leta 1278 prešlo pod njegovo oblast. Habsburžani so mesto uradno preimenovali v Laibach in mu podelili 39 trgovskih in drugih privilegijev. Leta 1461 je Ljubljana z ustanovitvijo škofije pri cerkvi sv. Nikolaja postala stolno mesto. Habsburška vladavina je z izjemo časa Ilirskih provinc (1809 do 1813), Ljubljana je bila njihova prestolnica, zdržala vse do konca prve svetovne vojne.
Samostojna Slovenija
V Ljubljani je bila 25. junija 1991 razglašena neodvisnost Slovenije, katere središče in prestolnica je še danes. Mesto prestolnice ji zagotavlja ustava, katere 10. člen pravi: "Glavno mesto Slovenije je Ljubljana."
Leta 1997 je Ljubljana gostila Evropski mesec kuture, 2010 pa je bila Ljubljana razglašena za svetovno prestolnico knjige, med drugim sta bila v Športnem parku Stožice zgrajena nov stadion in dvorana. Številni posegi, urejanje novih poti za pešce in zelenih površin so pomagali, da je Ljubljana razglašena za zeleno prestolnico Evrope v letu 2016.
Leta 2021 je organizacija European Best Destinations Ljubljano razglasila za najbolj zeleno mesto Evrope.
Ljubljana je glavno mesto Republike Slovenije. Leži v središču države, na stičišču Gorenjske, Notranjske in Dolenjske. Z okoli 300.000 prebivalci je največje mesto v državi ter sedež istoimenske mestne občine in osrednjeslovenske statistične regije.
Ljubljana je geografsko, kulturno, znanstveno, ekonomsko, prometno, politično in administrativno središče države, katerega metropolitansko območje šteje več kot pol milijona ljudi ali četrtino prebivalstva Slovenije.
Na Ljubljano je skozi zgodovino vplivalo več kultur, saj je bila v križišču germanskih, romanskih in slovanskih narodov, njihovih jezikov, šeg in navad.
Ljubljanske prometne povezave, zgoščenost industrije, znanstvene in raziskovalne institucije ter trgovska tradicija so dejavniki, ki so pripomogli k njenemu vodilnemu ekonomskemu položaju. Ljubljana je sedež osrednjih državnih institucij: slovenskega državnega zbora in predsednika Slovenije, slovenske vlade, vseh njenih ministrstev in javne uprave, vrhovnega in ustavnega sodišča, Banke Slovenije itd. Prav tako imajo v njej sedež skoraj vse druge ustanove nacionalnega pomena: Univerza v Ljubljani, ki je največja in najstarejša slovenska univerza in ki vključuje tudi tri umetniške akademije, največja slovenska zdravstvena ustanova – Univerzitetni klinični center, Narodni, Etnografski in Prirodoslovni muzej, Narodna in Moderna galerija, Slovensko narodno gledališče (Drama) ter SNG-Opera in balet, Slovenska filharmonija, Narodna in univerzitetna knjižnica, Radiotelevizija Slovenija, osrednji slovenski kulturni in kongresni center Cankarjev dom, najstarejša delujoča slovenska kulturno-znanstvena ustanova, Slovenska matica, kakor tudi najvišja nacionalna znanstveno-umetniška institucija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) s svojim ZRC, pa tudi večina drugih slovenskih znanstvenih ustanov in inštitutov, med katerimi je največji in najpomembnejši Institut Jožef Stefan. Že od leta 1810 ima Ljubljana Botanični vrt, ki je najstarejša neprekinjeno delujoča kulturna in izobraževalna ustanova v mestu. V Ljubljani je tudi edini javni živalski vrt v Sloveniji ter največje slovensko pokopališče – Žale.
Že od leta 1461 je Ljubljana tudi sedež osrednje oziroma največje slovenske rimskokatoliške (nad)škofije in tudi metropolije, od 2006 le še ene izmed dveh na ozemlju Slovenije. V Ljubljani sta mdr. še evangeličanska in pravoslavna cerkev ter edina džamija v državi.
Ljubljana je tudi pomembno prometno vozlišče, stičišče mednarodnih avtocest, ki potekajo v štiri smeri (križanje dveh koridorjev-smeri) in železniških prog (5-6 smeri) ter trgovsko središče z največjim nakupovalnim centrom tega dela Evrope (BTC).
Prvo naselbino na kraju, kjer danes stoji Ljubljana, naj bi, kot pravi legenda, ustanovili Argonavti oziroma starogrški junak Jazon, ki naj bi kralju Aitesu ukradel zlato runo, nato pa s tovariši zbežal pred zasledovalci na ladji Argo, potoval čez Črno morje ter nato po Donavi in Savi prišel vse do Ljubljanice. Tu naj bi argonavti ladjo razstavili, jo prenesli po kopnem med dvema plovnima potema in na ta način prispeli vse do Jadranskega morja. Na poti k morju, ob izviru Ljubljanice, so se ustavili ob velikem jezeru na barju, kjer je živela pošast. Jazon se je spoprijel z njo, jo premagal in ubil. Ta pošast naj bi bila Ljubljanski zmaj, ki je danes prepoznavni simbol mesta in se pojavlja tudi v ljubljanskem mestnem grbu, vendar šele od baročnega obdobja naprej.
Etimologija
Izvor imena Ljubljana ni pojasnjen, a obstaja več hipotez. Po eni razlagi ime izvira od staroslovanskega vodnega božanstva Laburusa, medtem ko etnolog Robert Vrčon trdi, da je beseda prišla iz latinskega izraza za reko, ki poplavlja (aluviana), nekateri pa so mnenja, da izhaja iz nemškega Laubach (mlačen potok). Podobnost z besedo ljubljena, ki jo je prvi izpostavil Anton Tomaž Linhart, je ljudskoetimološka, vendar dobro sredstvo za prepoznavnost, saj že ime države Slovenija nosi v sebi angleško besedo »love« ali ljubezen.
Ena od možnih etimoloških razlag je, da je mesto prek nemščine dobilo ime po reki Ljubljanici. V srednjem veku se je tako za reko kot za mesto uporabljal staro nemški izraz Laibach – stoječa voda, ki povzroča poplave. Ime je bilo v uradni uporabi do leta 1918. Drugi etimologi so nekoč razlagali, da je ime Ljubljana nastalo iz substratnega imena leubgh, ki je označeval lobanjo, in to po obliki hriba, na katerem stoji Ljubljanski grad. Sodobna etimologija se razlag iz substratnih imen, sposojenih od staroselcev, izogiba. Silvo Torkar in Marko Snoj v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen tako razlagata etimologijo imena Ljubljana iz osebnega imena Ljubovid, ki naj bi bil ustanovitelj naselbine, iz katere je nastala Ljubljana. Ime Ljubovid se je baje skrajšalo v Ljubid, iz tega je tvorjeno vodno (rečno) ime Lubidja, iz česar se je razvilo vodno ime Ljubija (ki se danes uporablja kot ime za desni pritok Ljubljanice zahodno od Vrhnike), to pa se je morda dodatno skrajšalo v Ljuba. Prebivalci naselbine ob reki z imenom Ljub(ij)a so se imenovali Ljubljane, kar je prešlo v današnji izraz Ljubljana, ki ga je mogoče pojmovati bodisi kot kolektiv (besede, ki izražajo kolektivnost, imajo v slovenščini pogosto končnico -na, npr. družina, dvorana, občina) ali kot rezultat jezikovne asimilacije. Torkarjeva razlaga temelji na dejstvu, da so zaselke in reke pogosto imenovali po tamkajšnjih naseljencih.
Simbol mesta je iz okrasja baročnega grba povzeti Ljubljanski zmaj. Simboliziral naj bi moč, pogum in veličino. Naslikan je bil na grbu, in sicer nad utrdbo, ki predstavlja utrjeno srednjeveško mesto. Več stoletij kasneje je bil štirikrat materializiran na Zmajskem mostu, ki velja za najlepši most, odmev dunajske secesije. Ljubljanski zmaj je bil dolgo le okrasek na vrhu grba, od baroka dalje pa na njem močno izstopa. Zmaja je v grb postavil Valvasor. Predstavljal naj bi simbol čuječnosti. Prej je bilo v grbu le utrjeno mesto z obzidjem. Obzidje je v grbu, na račun zmaja, manjše.
Zgodovina
Prazgodovinske naselbine
Okoli leta 2000 pr. n. št. in prej so na Ljubljanskem barju prebivali koliščarji. Živeli so na mostiščih oziroma koliščih, lesenih naselbinah, postavljenih na kole, zabite v dno močvirja ali jezera. Prevažali so se v čolnih, ki jih imenujemo drevaki, ki so bili izdolbeni iz posameznih debel. Izdelali so tudi prve vozove s kolesi. Preživljali so se z nabiralništvom, lovom, ribolovom, živinorejo ter primitivnim poljedelstvom. Kasneje so med indoevropskimi ljudstvi območje današnje Ljubljane poselili Iliri, nato ilirsko-keltsko pleme Japodov, v 3. stoletju so Ljubljansko kotlino poselili keltski Tavriski. Arheološke najdbe kulture žarnih grobišč na grajskem griču, okoli SAZU in vse do Kazine potrjujejo večjo naselbino na območju Ljubljane. Pred 1. stoletjem pr. n. št., ko so jo zasedli Rimljani, je bila Ljubljanska kotlina del kraljestva Norik.[14]
Emona
Emonec na Kongresnem trgu
Prva naselbina staroselcev je nastala najprej na robu Prul pod grajskim gričem. Rimska naselbina Emona (Colonia Emona (Aemona) Iulia tribu Claudia) pa je nastala na področju med Prešernovo in Vegovo ulico, severno od Mirja, verjetno na lokaciji začasnega vojaškega tabora, ki ga je zgradila XV. legija Apollinaris. Okoli leta 50 je naselbina postala rimski vojaški tabor, utrjen z zidanim obzidjem. Naselje je bilo strateška postojanka in je odigralo pomembno vlogo v številnih vojnah. Štela je med 5.000 in 6.000 prebivalcev, večinoma trgovcev in rokodelcev, pa tudi državnih uradnikov in vojnih veteranov. Ulice so bile tlakovane, hiše zidane, opremljene z javno kanalizacijo, centralnim ogrevanjem. V mesto je bilo speljanih več vodovodov. Boljše hiše so imele pobarvane stene večjih sob in mozaične tlake. Emona se je razvila v pomembno zgodnjekrščansko središče s škofijo in z razvito trgovino. Mesto je imelo že pred rimskim obdobjem tudi svoji vodni božanstvi, Ekorno in Laburusa, ki so ju častili na Barju.
Nastanek in vzpon srednjeveške Ljubljane
S propadom zahodnega rimskega cesarstva in sledečimi selitvami narodov je propadla tudi rimska Emona. Leta 452 so jo porušili Huni pod Atilovim poveljstvom, kasneje so te kraje pustošili še Vzhodni Goti in Langobardi. Slovanski predniki so se na ta prostor postopoma priselili ob koncu 6. stoletja. Približno tri stoletja kasneje je območje kljub nenehnim madžarskim vpadom prešlo pod frankovsko upravo. Prve pisne omembe Ljubljane kot srednjeveškega naselja segajo v čas med letoma 1112 in 1125, ko je Rudolf iz Tarcenta podaril oglejskemu kapitlju manjšo posest pri Ljubljanskem gradu. Kasneje je območje Ljubljanske kotline prešlo v roke rodbine koroških vojvod Spanheimov. Poimenovanje Luwigana kot predhodnik današnjega imena se prvič pojavi leta 1144. V 13. stoletju so takratno Ljubljano sestavljala tri z obzidjem postopoma zaščitena in ločena jedra: Stari, Mestni (prvi obzidan) in Novi trg, v katera je vodilo pet vrat, povezovala pa sta ga Spodnji (Špitalski) in Zgornji (Čevljarski) most. Med strnjeno stoječimi hišami so se dvigovale gotske cerkve s svojimi zvoniki. S pridobitvijo mestnih pravic leta 1220 so na gradu lahko kovali tudi lasten denar, mesto pa je sčasoma prevzelo primat Kranju in Kamniku ter postalo glavno mesto dežele Kranjske.
Leta 1270 je mesto zavzel češki kralj Otokar II. Přemysl. Ko ga je porazil Rudolf Habsburški, je mesto leta 1278 prešlo pod njegovo oblast. Habsburžani so mesto uradno preimenovali v Laibach in mu podelili 39 trgovskih in drugih privilegijev. Leta 1461 je Ljubljana z ustanovitvijo škofije pri cerkvi sv. Nikolaja postala stolno mesto. Habsburška vladavina je z izjemo časa Ilirskih provinc (1809 do 1813), Ljubljana je bila njihova prestolnica, zdržala vse do konca prve svetovne vojne.
Samostojna Slovenija
V Ljubljani je bila 25. junija 1991 razglašena neodvisnost Slovenije, katere središče in prestolnica je še danes. Mesto prestolnice ji zagotavlja ustava, katere 10. člen pravi: "Glavno mesto Slovenije je Ljubljana."
Leta 1997 je Ljubljana gostila Evropski mesec kuture, 2010 pa je bila Ljubljana razglašena za svetovno prestolnico knjige, med drugim sta bila v Športnem parku Stožice zgrajena nov stadion in dvorana. Številni posegi, urejanje novih poti za pešce in zelenih površin so pomagali, da je Ljubljana razglašena za zeleno prestolnico Evrope v letu 2016.
Leta 2021 je organizacija European Best Destinations Ljubljano razglasila za najbolj zeleno mesto Evrope.
Brežice
Brežice so mesto z nekaj manj kot 7.000 prebivalci in središče Občine Brežice. So največje naselje v Posavju za Krškim, s katerim si deli večino regionalnih funkcij in drugo največje naselje v občini po površini (za Bizeljskim).
Mesto leži na Krško-brežiškem polju, tako da ga na jugu omejuje reka Sava. Zaradi tega spada pod Štajersko tradicionalno pokrajino, saj prav reka Sava ločuje Štajersko pokrajino od Dolenjske. Staro mestno jedro stoji na aluvijalni terasi ob nekdanjem okljuku Save v neposredni bližini sotočja s Krko ob brežiški vratih, kjer se je pobočje Gorjancev približalo reki in tvorilo naravno zaporo starodavni cestni povezavi panonskega in predalpskega sveta. Mestno jedro je strnjeno pozidano ob široki glavni cesti na levem bregu nekdanje struge od Brežiškega gradu proti centru mesta, novi del pa se razvija proti vzhodu na grajski pristavi Hrastinci, proti zahodu pa k sedanji strugi Save v Vrbini. Obsega še predele Trnje, Zaskot, Črnc, Šentlenart in Brezina.
Najbližja sosednja mesta so Krško, Kostanjevica na Krki, ter Samobor in Zaprešić na Hrvaškem.
Ugodna lega je vplivala na poselitev od pradavnine naprej (najdbe v bližnji okolici), na sejmišču so odkrili keltske grobove iz 2. stoletja pr. n. št., po prihodu Slovanov na to ozemlje pa so ustanovili na levem bregu Save naselbino z imenom Gradišče, v 16. stoletju se je združila z mestno naselbino Civitas Rann, ki je nastala v soseščini. V letu 2007 so ob obnavljanju glavne ulice odkrili arheološke ostanke, ki nam bodo še več povedali o preteklosti.
V 11. stoletju je bila pokrajina med Sotlo in Savo v lasti mejnega grofa Savinjske krajine Viljema. Po njegovi smrti jo je vdova Ema Krška podarila Salzburški nadškofiji, ki jo je obdržala v svoji lasti do konca srednjega veka. Sredi 13. stoletja je upravno središče območja postal brežiški grad, ki so ga zaradi obrambe bližnje meje med nemško in ogrsko državo postavili na levem bregu Save. V listinah je prvič omenjen leta 1249. V spočetka deloma lesenem gradu je bila oborožena posadka.
Okoli gradu, nemško imenovanem Rann (rečni breg) se je razvila mestna naselbina obrtnikov in trgovcev Civitas Rann. Skozenj je držala trgovska pot iz Dolenjskega na Štajersko, Hrvaško in na Ogrsko. V 13. stoletju je Salzburška nadškofija imela tu kovnico denarja, z njihovimi novci so trgovali tudi na Ogrskem. Mestne pravice je mesto dobilo leta 1353, na čelu mestne uprave je bil mestni sodnik, ki ga je imenoval salzburški nadškof. Opravljal je tudi civilno ter nižje kazensko in krvno sodstvo. Imeli so dva sejma (na binkošti in na lovrencovo), osem dni pred vsakim sejmom je veljal tržni mir. Meščani so imeli pravico ribolova, zato pa so morali z njimi postreči nadškofu in njegovemu spremstvu, kadar je prišel v mesto. Za nakup in celo za uveljavitev dedovanja posesti je moral nemeščan pridobiti soglasje nadškofa.
V vojni med nemškim cesarjem Friderikom III. in Matijo Korvinom, ogrskim kraljem (1479 - 1489) so Ogri zasedli mesto in grad. Po sklenjenem miru je Friderik Brežice obdržal in postale so deželnoknježje mesto. Prejšnje pravice so obdržali, dobili pa so še dva sejma, cesar Ferdinand jim je dovolil lasten brod na Savi. Ob koncu 19. stoletja so imeli v Brežicah 9 letnih sejmov.
Velike težave so imeli Brežičani zaradi turških vpadov, čeprav je bilo mesto obzidano in obzidje večkrat popravljano. Leta 1459 so ga Turki na poti iz Bosne, ki je bila takrat v sestavu turškega cesarstva, na Kranjsko izropali in požgali. Ponovno so se pred mestom pojavili 1473, 1475, 1478. Leta 1480 jih je pri Brežicah premagala plemiška vojska pod vodstvom Jurija Schaumburga, a so se leta 1493 vrnili. Zadnjič so ropali okoli Brežic leta 1529, ko so se vračali iz neuspelega obleganja cesarske prestolnice Dunaja.
Tudi uporni kmetje Brežicam niso bili naklonjeni. Leta 1515 je 9000 kmetov napadlo in zažgalo grad, v njem so pobili vse plemiče, ki so se tja zatekli, tudi vrsto hrvaških. Leta 1573 je obnovljeni grad kljuboval kmetom pod vodstvom Ilije Gregoriča.
Kuga je morila v Brežicah petkrat (1358, 1529, 1625, 1646, 1652), najhuje je bilo v 17. stoletju. Leta 1781 je v hudih poplavah Sava menjala tok in odnesla vas Zasavje, ki se je nahajala na rečnem otoku zahodno od mesta.
Leta 1660 so zgradili frančiškanski samostan. V njem so imeli šolo od leta 1668 do leta 1774, do 1780 je bil pouk v hiši barona Moscona, od takrat naprej pa v župnišču do 1820. Šolsko poslopje so zgradili 1825. Samostan je bil v hudem potresu, ki je 29. januarja 1917 močno poškodoval mesto, delno porušen, samostansko cerkev svetega Antona Padovanskega so med drugo svetovno vojno porušili Nemci. V sedanji po vojni zgrajeni stavbi domuje od leta 1945 gimnazija.
Nemški del prebivalcev Brežic si je v drugi polovici 19. stol. prizadeval za načrtno germanizacijo. Ustanovili so svojo mestno hranilnico. Pouk v šoli je bil v nemščini in slovenščini do 1896, ko so Nemci dosegli ustanovitev nemške in dvojezične šole. Leta 1912 je Schulverein zgradil nemško šolo, v stavbi je bila od 1921 do začetka druge svetovne vojne meščanska šola. Slovenci so 1890 ustanovili Čitalnico, ustanovili so posojilnico in leta 1904 odprli Narodni dom, kjer so imeli svoje prostore Čitalnica, knjižnica, politično društvo Sava in brežiški Sokol. Za širjenje narodne zavesti so si prizadevali mnogi meščani, a so Brežice do konca prve svetovne vojne ohranile pretežno nemško podobo. Nemci so leta 1909 nasproti Narodnemu domu odprli Nemški dom (»Deutsches Haus«). Po napadu na zborovalce Cirilmetodove družbe v Ptuju 1908 so se razmere zaostrile tudi v Brežicah, meščani slovenskega in nemškega porekla so prenehali občevati med seboj.
Bolnišnico imajo Brežice od leta 1872, sedanje poslopje je bilo postavljeno 1889, začetek lekarništva pa sega v 17. stoletje.
Med drugo svetovno vojno so bile Brežice najjužnejše mesto celotnega Tretjega rajha. Leta 1941 so iz Brežic nasilno izselili nad 500 Slovencev in v njihovih domovih nastanili Kočevarje. Ves čas vojne je bil v Brežicah sedež Gestapa za Posavje in Obsotelsko. O tem času priča več spomenikov in spominskih plošč, v parku ob Bizeljski cesti so leta 1972 odkrili spomenik kmečkim uporom, NOB in revoluciji, delo kiparja Stojana Batiča. Po drugi svetovni vojni se je velik del Nemcev izselil iz Brežic.
Industrija se je v Brežicah razvijala po drugi svetovni vojni. Primer je podjetje Vino Brežice, ki je nastalo takoj po drugi svetovni vojni. Danes imajo v gradu grajsko klet, ki je namenjena shranjevanju vina in turistični dejavnosti. Precej delovnih mest je omogočala tudi Tovarna pohištva Brežice.
Brežice so mesto z nekaj manj kot 7.000 prebivalci in središče Občine Brežice. So največje naselje v Posavju za Krškim, s katerim si deli večino regionalnih funkcij in drugo največje naselje v občini po površini (za Bizeljskim).
Mesto leži na Krško-brežiškem polju, tako da ga na jugu omejuje reka Sava. Zaradi tega spada pod Štajersko tradicionalno pokrajino, saj prav reka Sava ločuje Štajersko pokrajino od Dolenjske. Staro mestno jedro stoji na aluvijalni terasi ob nekdanjem okljuku Save v neposredni bližini sotočja s Krko ob brežiški vratih, kjer se je pobočje Gorjancev približalo reki in tvorilo naravno zaporo starodavni cestni povezavi panonskega in predalpskega sveta. Mestno jedro je strnjeno pozidano ob široki glavni cesti na levem bregu nekdanje struge od Brežiškega gradu proti centru mesta, novi del pa se razvija proti vzhodu na grajski pristavi Hrastinci, proti zahodu pa k sedanji strugi Save v Vrbini. Obsega še predele Trnje, Zaskot, Črnc, Šentlenart in Brezina.
Najbližja sosednja mesta so Krško, Kostanjevica na Krki, ter Samobor in Zaprešić na Hrvaškem.
Ugodna lega je vplivala na poselitev od pradavnine naprej (najdbe v bližnji okolici), na sejmišču so odkrili keltske grobove iz 2. stoletja pr. n. št., po prihodu Slovanov na to ozemlje pa so ustanovili na levem bregu Save naselbino z imenom Gradišče, v 16. stoletju se je združila z mestno naselbino Civitas Rann, ki je nastala v soseščini. V letu 2007 so ob obnavljanju glavne ulice odkrili arheološke ostanke, ki nam bodo še več povedali o preteklosti.
V 11. stoletju je bila pokrajina med Sotlo in Savo v lasti mejnega grofa Savinjske krajine Viljema. Po njegovi smrti jo je vdova Ema Krška podarila Salzburški nadškofiji, ki jo je obdržala v svoji lasti do konca srednjega veka. Sredi 13. stoletja je upravno središče območja postal brežiški grad, ki so ga zaradi obrambe bližnje meje med nemško in ogrsko državo postavili na levem bregu Save. V listinah je prvič omenjen leta 1249. V spočetka deloma lesenem gradu je bila oborožena posadka.
Okoli gradu, nemško imenovanem Rann (rečni breg) se je razvila mestna naselbina obrtnikov in trgovcev Civitas Rann. Skozenj je držala trgovska pot iz Dolenjskega na Štajersko, Hrvaško in na Ogrsko. V 13. stoletju je Salzburška nadškofija imela tu kovnico denarja, z njihovimi novci so trgovali tudi na Ogrskem. Mestne pravice je mesto dobilo leta 1353, na čelu mestne uprave je bil mestni sodnik, ki ga je imenoval salzburški nadškof. Opravljal je tudi civilno ter nižje kazensko in krvno sodstvo. Imeli so dva sejma (na binkošti in na lovrencovo), osem dni pred vsakim sejmom je veljal tržni mir. Meščani so imeli pravico ribolova, zato pa so morali z njimi postreči nadškofu in njegovemu spremstvu, kadar je prišel v mesto. Za nakup in celo za uveljavitev dedovanja posesti je moral nemeščan pridobiti soglasje nadškofa.
V vojni med nemškim cesarjem Friderikom III. in Matijo Korvinom, ogrskim kraljem (1479 - 1489) so Ogri zasedli mesto in grad. Po sklenjenem miru je Friderik Brežice obdržal in postale so deželnoknježje mesto. Prejšnje pravice so obdržali, dobili pa so še dva sejma, cesar Ferdinand jim je dovolil lasten brod na Savi. Ob koncu 19. stoletja so imeli v Brežicah 9 letnih sejmov.
Velike težave so imeli Brežičani zaradi turških vpadov, čeprav je bilo mesto obzidano in obzidje večkrat popravljano. Leta 1459 so ga Turki na poti iz Bosne, ki je bila takrat v sestavu turškega cesarstva, na Kranjsko izropali in požgali. Ponovno so se pred mestom pojavili 1473, 1475, 1478. Leta 1480 jih je pri Brežicah premagala plemiška vojska pod vodstvom Jurija Schaumburga, a so se leta 1493 vrnili. Zadnjič so ropali okoli Brežic leta 1529, ko so se vračali iz neuspelega obleganja cesarske prestolnice Dunaja.
Tudi uporni kmetje Brežicam niso bili naklonjeni. Leta 1515 je 9000 kmetov napadlo in zažgalo grad, v njem so pobili vse plemiče, ki so se tja zatekli, tudi vrsto hrvaških. Leta 1573 je obnovljeni grad kljuboval kmetom pod vodstvom Ilije Gregoriča.
Kuga je morila v Brežicah petkrat (1358, 1529, 1625, 1646, 1652), najhuje je bilo v 17. stoletju. Leta 1781 je v hudih poplavah Sava menjala tok in odnesla vas Zasavje, ki se je nahajala na rečnem otoku zahodno od mesta.
Leta 1660 so zgradili frančiškanski samostan. V njem so imeli šolo od leta 1668 do leta 1774, do 1780 je bil pouk v hiši barona Moscona, od takrat naprej pa v župnišču do 1820. Šolsko poslopje so zgradili 1825. Samostan je bil v hudem potresu, ki je 29. januarja 1917 močno poškodoval mesto, delno porušen, samostansko cerkev svetega Antona Padovanskega so med drugo svetovno vojno porušili Nemci. V sedanji po vojni zgrajeni stavbi domuje od leta 1945 gimnazija.
Nemški del prebivalcev Brežic si je v drugi polovici 19. stol. prizadeval za načrtno germanizacijo. Ustanovili so svojo mestno hranilnico. Pouk v šoli je bil v nemščini in slovenščini do 1896, ko so Nemci dosegli ustanovitev nemške in dvojezične šole. Leta 1912 je Schulverein zgradil nemško šolo, v stavbi je bila od 1921 do začetka druge svetovne vojne meščanska šola. Slovenci so 1890 ustanovili Čitalnico, ustanovili so posojilnico in leta 1904 odprli Narodni dom, kjer so imeli svoje prostore Čitalnica, knjižnica, politično društvo Sava in brežiški Sokol. Za širjenje narodne zavesti so si prizadevali mnogi meščani, a so Brežice do konca prve svetovne vojne ohranile pretežno nemško podobo. Nemci so leta 1909 nasproti Narodnemu domu odprli Nemški dom (»Deutsches Haus«). Po napadu na zborovalce Cirilmetodove družbe v Ptuju 1908 so se razmere zaostrile tudi v Brežicah, meščani slovenskega in nemškega porekla so prenehali občevati med seboj.
Bolnišnico imajo Brežice od leta 1872, sedanje poslopje je bilo postavljeno 1889, začetek lekarništva pa sega v 17. stoletje.
Med drugo svetovno vojno so bile Brežice najjužnejše mesto celotnega Tretjega rajha. Leta 1941 so iz Brežic nasilno izselili nad 500 Slovencev in v njihovih domovih nastanili Kočevarje. Ves čas vojne je bil v Brežicah sedež Gestapa za Posavje in Obsotelsko. O tem času priča več spomenikov in spominskih plošč, v parku ob Bizeljski cesti so leta 1972 odkrili spomenik kmečkim uporom, NOB in revoluciji, delo kiparja Stojana Batiča. Po drugi svetovni vojni se je velik del Nemcev izselil iz Brežic.
Industrija se je v Brežicah razvijala po drugi svetovni vojni. Primer je podjetje Vino Brežice, ki je nastalo takoj po drugi svetovni vojni. Danes imajo v gradu grajsko klet, ki je namenjena shranjevanju vina in turistični dejavnosti. Precej delovnih mest je omogočala tudi Tovarna pohištva Brežice.